-
Kodni sistem
Slovenska knjizevnost
Avtorji
Urednistvo <-> bralci

Jezik in slovstvo
Razprave in clanki
Jezik in slovstvo
Kazalo letnika
 
Zadnja verzija


 -



Bojana Stojanovic' - Pantovic' UDK 82.02(497.11)"1910/1925"
Filozofska fakulteta v Beogradu



Metodoloski vidiki preucevanja srbskega ekspresionizma*



 - Prispevek osvetljuje kljucne problemske nedorecenosti pri proucevanju ekspresionisticnega gibanja v srbski knjizevnosti. Dolocitev pojava zahteva distinktivno in niansirano rabo razlicnih kriterijev, zaradi katerih je uvrscen v vmesni polozaj med obseznejsima tipolosko-estetskima pojmoma modernizem in avantgarda. Pri tem ni misljena samo eksplicitna, programska, temvec tudi pesniska, prozna in dramska praksa srbskih ekspresionistov.


1   Ekspresionizem je eden tistih literarnovednih pojmov, ki zlasti v raziskavah germanistov ni privzet po nacelu samodolocanja in ustvarjanja kompaktne definicije smeri (tak je bil primer realizma) ali sole (recimo simbolizma), temvec je bolj sad dolocene literarnozgodovinske racionalizacije in naknadnega oznacevanja delovanja pomembne skupine ustvarjalcev, ki so bili med leti 1910 in 1925 vecinoma pod vplivom ekspresionisticnega gibanja v slikarstvu, zlasti vodilnih V. Kandinskega, P. Kleeja, E. Kirchnerja, F. Marca, G. Beckmanna in drugih. Radikalni odmik od mimeticno-impresionisticne paradigme, zanikanje vsakrsne figuralike, usmeritev v abstrakcijo in v tisto, kar je Kandinski imenoval nacelo »poduhovljanja snovi«, je bilo v slikarstvu ociten in v likovni umetnosti dvajsetega stoletja priznan revolucionaren podvig, v knjizevnosti pa je bilo drugace zaradi razlicne narave izraznih sredstev. Nemski ekspresionisti K. Hiller, J. van Hoddis, G. Heym, K. Edscmid, K. Einstein, A. Döblin in drugi so v tem casu zavracali ze presezeno epigonsko in maniristicno ustvarjalnost nemskih in avstrijskih impresionistov, dekadentov in simbolistov oz. realisticnopsiholosko pripoved tedanjih predstavnikov poeticnega realizma. T. i. »knjizevnost mladih« se je oblikovala v polozaju ugovarjanja literarno-estetski praksi okrog leta 1910, podobno kakor futurizem v italijanski ali kubizem v francoski knjizevnosti. Ekspresionisti so ponovno obnavljali voljo, etos, vsebino in jedro »jaza«, ki ima eksistencialne implikacije (Hiller), formalno in tematsko so verz, prozo in dramo osvobajali konvencij, na katere je bil navajen tedanji bralec, in v spremenjenih filozofskih, nacionalnih in druzbeno-politicnih razmerah pred prvo svetovno vojno izrazali neko skupno obcutje sveta, kakrsno je znacilno tako za modernizem kot za avantgardo. Na eni strani je to skrajno obcutje ogrozenosti, negotovosti in strahu, se pravi individualisticni polozaj, ki vsako skupnostno programsko nacelo prevede v osebno avtorsko pisavo, na drugi strani pa so zelja po aktivnem, kolektivnem delovanju za spremembo druzbenih odnosov in utopicne ideje »novega Cloveka«. Prav njihovo na videz paradoksalno spajanje imanence in transcendence govori za to, da je mogoce v ekspresionizmu v nemski in, kot bomo videli, tudi v srbski knjizevnosti prepoznati gibanje in ne smer. Ne vsebuje namrec enotnosti med pogledom na svet in knjizevno prakso, temvec je proces vrenja, razhajanja med razlicnimi linijami tradicij (predvsem realizma, naturalizma, dekadence, impresionizma, simbolizma) in inovativnimi, manjsinskimi avantgardnimi gibanji, kakrsna sta bila ze imenovana futurizem in kubizem ter pozneje dadaizem in nadrealizem. Toda ekspresionizem se od vseh teh smeri in gibanj razlikuje tudi po duhovnozgodovinski podlagi (nihilisticni in utopicni izkusnji), po uvajanju specificnih toposov, ki pomensko podvajajo ekspresionisticno besedilo, kakor tudi po dolocenih oblikovalnih postopkih, ki jih moramo vedno opazovati v vlogi kriticnega odnosa do razlicnih oblik cloveske resnicnosti (institucije, odnosi med zakonci in v druzini, nacionalni miti). Kar pa je morda najbolj pomembno, je temeljna ekspresionisticna obsodba zahodnoevropske civilizacije in potreba po osebnostni prenovi posameznika, njegovi dusevni in moralni preobrazbi oz. katarzicnem spoznanju (o teh vidikih sem obsirneje pisala v knjigah Linija dodira 1995 in Srpski ekspresionizam 1999).


2   Ko govorimo o srbskem ekspresionizmu, se nam reci kazejo zelo zapletene in terminolosko neizenacene - celo mnogo bolj kakor v primeru poljskega, hrvaskega ali slovenskega ekspresionizma, kjer je to poimenovanje postalo ze zdavnaj upraviceno. Srbska literarna zgodovina je sicer govorila o pojmu ekspresionizem, vendar pa ga je bodisi enacila s pojmom modernizem (S. Z. Markovic', P. Palavestra) bodisi dozivljala kot enega od zgodovinskih in poeticnih segmentov avantgarde (Z. Konstantinovic', G. Tesic'). Problema ni bilo lahko resiti, ker je tako teoretsko in zgodovinsko kakor interpretacijsko protisloven. Vprasanje je, ali ga je sploh mogoce resiti s kako normativno definicijo ali pa bi bilo potrebno izdelati neki metodoloski provizorij, ki bi bil odprt za razlicne preplete tradicije in inovacije. Pri tem bi predvsem upostevali mnostvo kriterijev za dolocitev ekspresionisticne poetike: idejno-poetoloske, tematsko-motivne (topose), morfolosko-strukturne, stilno-retoricne in navsezadnje semanticne. Kakor vsak model je tudi ta deduktivne narave, zato se njegova funkcija sestoji v oznacevanju tistih relevantnih lastnosti, s katerimi je mogoce z gotovostjo pokazati, v koliksni meri neko besedilo pripada korpusu ekspresionisticne knjizevnosti. Podrobnejsa analiza stopnje sovisnosti posameznih vidikov takega modela bi nedvomno pokazala naslednje: katero pesnisko, prozno ali dramsko besedilo kaze najvecjo mero ujemanja s ponujenim modelom, na kateri ravnini se pojavaljajo relativna ali celo absolutna odstopanja, katera ravnina se v najvecjem stevilu primerov pojavlja kot dominantno ekspresionisticna, in koncno, kaksno je nase interpretativno ali vrednostno stalisce do prisotnosti ali odsotnosti navedenih konvencij. Pozneje bomo to pokazali na izbranih primerih besedil srbskih ekspresionistov.


3   Literarnozgodovinski in -primerjalni kontekst, v katerem je artikuliran srbski ekspresionizem, njegovi zacetki, razvoj in sinhrona razvejenost v obdobju od 1913 do 1926 in pozneje, v razmerju do drugih -izmov (dadaizem, svetokretizem, hipnizem, zenitizem, nadrealizem, novi romantizem, naslonjen na ekspresionizem dvajsetih let), je pred raziskovalca postavil ne le past periodizacije tega kronolosko razmeroma kratkotrajnega gibanja, temvec tudi vprasanje drugacnega, radikalnega vrednostnega zasuka diahrone vertikale srbske knjizevnosti dvajsetega stoletja. To je zlasti vidno pri tistih piscih (ne smemo pozabiti, da v tem obdobju ustvarjajo najpomembnejsi srbski avtorji 20. stoletja, predvsem I. Sekulic', I. Andric', M. Crnjanski, S. Vinaver, R. Petrovic, M. Nastasijevic') in stevilnih drugih, nadvse zanimivih osebnostih, katerih literarnoteoretska misel pa tudi sama knjizevna ustvarjalnost odpirajo vrata modernizaciji srbske knjizevnosti v celoti in anticipirajo mnoge sodobne teznje.

Tu moramo najprej omeniti izrazito modernost in lucidnost knjizevnoteoretskih in kriticnih stalisc Svetislava Stefanovic'a, ki generacijsko sodi v predhodno dobo moderne, vendar se skupaj z D. Mitrinovic'em, I. Sekulic', D. Ilic'em, Disom in D. Srezojevic'em, pa tudi z Anico Savic' Rebac, Vianverjem in T. Manojlovic'em izloca iz dominantne parnasovsko-simbolisticne in nacionalno-utilitarne poetike vodilnih srbskih kritikov in pesnikov ter gradi neko drugo, lahko bi rekli avantgardno in ekspresionisticno poezijo. Stefanovic' in Vinaver sta si najprej prizadevala za formalno osvoboditev od metricnega verza ali nasilja verzifikacije, za nacelo notranjega, intuitivnega ritma, ki ustreza, kakor je to pozneje formuliral Crnjanski, »spremenljivemu ritmu nasih razpolozenj«, toda obenem sta se bojevala tudi za neko novo, ustvarjalno in analiticno dojemanje knjizevne kritike. Na enakih pozicijah so se znasli Isidora Sekulic' in Stanislav Vinaver, Todor Manojlovic' in Ranko Mladenovic' ter pozneje Rastko Petrovic'. Vsi ti ustvarjalci prevladujoce poudarjajo pomen intuicije tako pri pesnikih kot pri kritikih, globino spoznanja, ki je usmerjeno v metafizicne plasti besedila, kreativno sodelovanje med besedilom in njegovim razlagalcem. Zatorej je mogoce govoriti tudi o radikalni spremembi bralske in kritiske recepcije, ki ne predpostavlja kakega neobveznega impresionizma, temvec branje, ki ni vnaprej predvidljivo in utemeljeno na avtomatiziranih, lahko prepoznavnih konvencijah. Sama besedilna praksa srbskih ekspresionistov, tako v poeziji kot v prozi in drami, se pojavlja kot neke vrste nenehno zavracanje in revizija tradicionalne literature in tradicionalne kritiske prakse, cetudi je asimilirala in preoblikovala dolocene poeticne postulate tradicije. Najdlje v tej smeri so gotovo sli Vinaver, Rastko in Nastasijevic', v veliki meri tudi Krakov, Ranko Mladenovic', Aleksandar Ilic', Dusan Vasiljev, Risto Ratkovic ali Zivojin Bata Vukadinovic' ter Dusan Nikolajevic', ce ne omenjamo dadaistov in zenitistov Tokina, Aleksic'a, Poljanskega in Micic'a, ki so se ze v dvajsetih letih oddaljili od ekspresionisticnega gibanja, ceprav so iz njega izsli. Drugace receno, podobno kakor v hrvaski in slovenski knjizevnosti se tudi v srbski ekspresionizem razvija kot radikalizacija dolocenih stranskih, odrinjenih, vendar prisotnih idej avtorjev, ki v svojem casu ne dozivljajo ustrezne recepcije. Kozmizem in eterizem, prav tako tudi sumatraizem M. Crnjanskega kazejo na popolno odpiranje posameznikovega obstoja v smer transcendence, hrepenenja po neskoncnosti in prostranstvih univerzalnega, kar je sicer bilo znacilno tudi za simboliste, vendar se v okviru metafizicno strogo postavljenega logocentrizma, tj. z vrhovno idejo Boga. Ze Dis in Srezojevic', se bolj pa Isidora in Vinaver so odprli pot neki vrsti melanholicne, nihilisticne apokalipse oz. momenta upora prek drugacnega, polivalentnega polozaja lirskega ali proznega subjekta. To je polozaj, ki ga lucidno in vsak na svoj nacin izrekata S. Stefanovic' in T. Manojlovic'. Stefanovic' govori o nekem globljem, univerzalnem hrepenenju bitja, da bi sebe izrazil drugim in pri tem presegel spone svojega telesa ter se zdruzil z oblikami vsega obstojecega. Lirika »mladih« se mora resiti vsake empiricne podlage prav po nacelu poduhovljenja materije. Po mnenju Todora Manojlovic'a, v katerega poeziji prepoznavamo odmeve simbolizma in dekadence, je pesnik demiurg lepote, kategorije, ki se ji ekspresionisti v glavnem izogibajo in jo zamenjujejo s pojmi sprememba, intenziteta, dinamika in resnica. In vendar je pri njem viden vpliv ekspresionisticne diabolicnosti: neskladje med subjektivnim in objektivnim nacelom, ki ga obcuti kot »neznosno disonanco«, skusa pomiriti, ga izravnati in stopiti v harmonijo. Teznja po integralnem zajemanju sveta skozi pesnisko pisavo je dosegljiva samo za intuitivno duso (simbolisticno nacelo) ali intuitivni duh (espresionisticno nacelo), brez katerih poezija preneha biti tisto, kar je, in se reducira na »preprosto verzifikacijsko igro in literarno zabavo«, kakor pravi Manojlovic'. Crnjanski v kontekstu nove poetike svoje generacije govori o kritikih kot »ljudeh brez obcutka za umetnost«, ki v knjizevnosti potrjujejo svoje »koristne, higienske dolznosti«. Koliksna daljnovidnost, ce pomislimo na danasnji polozaj v srbski knjizevnosti in kritiki! Stefanovic' izrecno poudarja, da se mora »logika zdravega razuma vsakdanjega opazanja« podrediti neki visji logiki nerazumljivega in zamegljenega. Vlogo kritike vidi v nekaksnem duhovnem elitizmu, izjemni erudiciji in pripravljenosti na nepredvidljvo, zapeljivo igro z besedilom, pri kateri kritik in razlagalec ne sme biti »pasiven opazovalec«, temvec »aktivni ustvarjalec« samega besedila. Od tod je le korak do filozofsko-teoretskega sistema Rolanda Barthesa ali sole, znane pod oznako reader-response criticism (teorija bralnega odziva), pa tudi do idej, vsebovanih v delih W. Iserja, U. Eca in mnogih drugih.


4   Tako imenovana »nerazumljiva in nejasna« poezija, proza in drama srbskih ekspresionistov, kakor so jo pretezno oznacevali Sekulic'eva, Pandurovic', M. Car, P. Odavic' in B. Lazarevic', se mora odpreti neki visji duhovni potenci (Manojlovic'), da bi »genialna intuicija« premagala »prakticno inteligenco«, s cimer bi presegla, kot pravi Vinaver, zaprtost v ozke, birokratske okvire enega okolja in ene kulture, se odprla v Kozmos, Univerzalni Duh, sfericno zrcalo padlega bozanskega nacela iz »mesteca zlih carovnikov«. Rastkove ideje o »osebni religiji srca« in Nastasijevic'eva teznja po lastni duhovni preobrazbi in izgradnji avtorske pisave iz »rodovnih nacel« pricajo o bistveni navezavi teh ustvarjalcev na avtenticne podstave ekspresionisticne poetike: priblizevanje in oddaljevanje bozanskemu nacelu in teznja, da bi se na neke drugacne, nekonvencionalne nacine dokopali do svetosti. Pri Crnjanskem se to dosega s totalno izkusnjo sinestezije, pri Vinaverju z jezikovno-eksperimentalnim prodorom v zvocne strukture Vesolja, pri Rastku z apologijo telesnega kot semioticnega nacela oznacevanja potlacene in profanizirane svetosti, pri Nastasijevic'u z maksimalno jezikovno gospodarnostjo, ki sicer pomensko podpira paradoks kot osnovno nacelo njegove poetike. Za primer bomo navedli Nastasijevic'evo pesem Trag:


Cudno li me slobodi ovoMe cudno to osvobaja
cudnije li veza. ali cudneje veze.

Buknem u tebi, vreo se ulivam,        Vzplamtim v tebi, vroc se vlivam,
jeza je ovo, oh, jeza. srh je to, oh, srh.

A cudno zastrepi srce, A cudno vztrepece srce,
a studim. a se zmrazim.

Ljubec'i sta li to ubijam, Kaj to ljubece ubijam,
sta li budim? kaj zbujam?

Jer i pepeo c'e vetri razneti, Ker se pepel bo veter razvel,
a nema razresenja. a nicesar razresil.

Tonu bez potonuc'a, Tonem brez utopitve,
bez dna u nalazenju, brez dna v najdenju,
bez dna se izgube stvorenja. brez dna se zgubijo ustvarjeni.

I tragom kuda sagoreliIn kod v sledeh zgoreli so
sve bolnija su obnazenja. vse bolj bolece razgaljeni.

Vreo se ulivam, Vroc se vlivam,
a cudno zastrepi srce, a cudno vztrepece srce,
a studim. a se zmrazim.

Ljubec'i sta li to ubijam, Kaj to ljubece ubijam,
sta li budim? kaj zbujam?


Ta kljucna Nastasijevic'eva pesem je ostala domala neopazena v nasi kritiski recepciji, zlasti tisti, ki tega pesnika kot utemeljitelja »materinske melodije« povezuje pretezno z linijo »zvocnega simbolizma«. Zakaj? Najprej zato, ker se na prvi pogled tematsko (gre za globoko doziveto ljubezensko in eroticno izkusnjo) ne ujema z razlagami, po katerih ta pesnik formo besedila oblikuje pretezno z zvocnimi sredstvi, s cimer bralcu sugerira podobo starodavnega mitskega arhetipa. Izbrana pesem prica o skoraj aksiomatsko izrecenih stanjih duha in telesa ob trcenju z ljubezenskim dozivetjem, ki je globoko bolece in v samem sebi podvojeno dejanje. Trag je konstruiran na doslednih pomenskih opozicijah med pozitivnim in negativnim, med bojaznijo in strahom na eni strani ter zeljo, da se ljubezni podeli metafizicni smisel na drugi strani. Metafore »ubijanja« in »zbujanja« izrekajo pesnikovo dozivetje, da je narava eroticnega spoznanja protislovna, nerazresljiva, v nenehnem izmikanju jaza in drugega. Kakor da ljubiti pomeni tudi nekomu jemati celovitost. In travmaticni proces individualizacije, o kateri je pisal angleski pisatelj D. H. Lawrence kot o najvisji obliki ljubezni med nasprotnima spola, dobiva pri Nastasijevic'u znacilnosti stalne razpetosti na dvoje nasprotnih nacel. Ta pa vodijo do drugacne spoznavne izkusnje, po kateri je hlepel nas pesnik: preobrazba, samospoznanje skozi krizanje moskega in zenskega nacela. Zato kljucna verza »I tragom kuda sagoreli/ sve bolnija su obnazenja« napotevata na to, da se v ljubezni odvija nenehni proces priblizevanja in oddaljevanja, enako kot takrat, ko gre za bozansko nacelo. Ceprav ognju sledi pepel, ogenj ne iznici popolnoma tega prvinskega dozivetja, v katerem ljubeci zapuscamo sebe in postajamo nekdo drug, se locujemo od sebe in se hkrati potrjujemo. Ta paradoks »razgaljenja« sebe v drugem in obratno prav tako izpricuje neko vrsto neharmonicnega odnosa med moskim in zenskim nacelom pa tudi znotraj samega sebe, kar se kaze se v avtorjevi drami Kod vecite slavine (1936). Smiselni poudarek te pesmi je v stalnem eksistencialnem srhu, ki ljubezensko spoznanje hkrati preobraca v absurd in v mozno harmonijo. »Razresenja nema«, ker je Eros neprestano izpostavljen Tanatosu, toda smrt vendarle lahko zaceli le ljubezen.


5   Natancno branje prozne in dramske besedilne baze srbskega ekspresionizma nam je prineslo verjetno najvecja in najprijetnejsa literarnozgodovinska presenecenja, jasno zavest o tem, da smo v kratkih proznih zanrih in kratkem romanu (pesem v prozi, crtica, kratka zgodba, novela) pa tudi v eseju in potopisu na popolnoma enakovredni ravni z najpomembnejsimi evropskimi ekspresionisticnimi ustvarjalci. Ko pa govorimo o takratni docela zapostavljeni dramski produkciji, se lahko pohvalimo le s skromnimi, vendar pomembnimi rezultati - tako glede opazanj o avantgardni dramski tehniki in reziji (zlasti P. Mladenovic' in A. Ilic'), kakor glede delnega in radikalnega odmika od realisticno-naturalisticnega modela mescanskega gledalisca v smer fantastike, groteske, filozofske alegorije ali dialogizirane pesnitve (Micic', Crnjanski, Vasiljev, Ilic', Manojlovic', Z. Vukadinovic', Mladenovic', Nikolajevic', delno Nastasijevic').

Pomudimo se najprej pri prozi. Ze I. Sekulic, Vinaver in Dragutin Ilic' v svojih zbirkah kratke proze in romanih napovedujejo tisto, kar bo pozneje radikaliziral Crnjanski, se bolj Vinaver l. 1921 in se posebej Rastko Petrovic', Stanislav Krakov in Aleksandar Ilic', omeniti pa moramo tudi dadaisticni eksperimentalni roman 77 samomorilcev Poljanskega ter poeticno in stilno vecplastno prozo Momcila Nastasijevic'a. Narativni postopek teh avtorjev temelji na nacelih, ki tvorijo temelje ekspresionisticne poetike proze: zanrska vecpolnost in fragmentacija besedila, ukinjanje meje med fikcijskim in nefikcijskim, esejizacija in monoloska refleksija, dokumentarni stenogram psihicnega stanja (Isidorino besedilo Glavobolja), parabolicna in alegoricna fantastika, v kateri se navidezno prvoosebna pripoved vselej preobrne v zdrsljiv polozaj subjekta pripovedovanja, ki ne spostuje nobenih zakonitih casovno-prostorskih koordinat, temvec se obnasa ludicno, kot instanca konstruktivne igre. Narativni postopek, zacet pri Isidori, Vinaveru in D. Ilic'u, so stopnjevali predvsem Vinaver in Rastko, pozneje pa Aleksandar Ilic' in Momcilo Nastasijevic'.

V kontekstu avtenticnega prodora inovacije v ekspresionisticni model proznega besedila moramo omeniti radikalno uvajanje eroticne in seksualne tematike oz. dualisticni topos duha in telesa, moskega in zenskega nacela, o cemer smo govorili ob primeru Nastasijevic'a. V kratki prozi in romanih nekaterih avtorjev, npr. Crnjanskega, Isidore, Rastka, Krakova, D. Vasic'a, A. Ilic'a in M. Nastasijevic'a, se ta topos pojavlja v misticnem videzu ali pa v veristicnem, grotesknem in pervertiranem, a vselej ga moramo razumeti v prenesenem smislu, kot videz potujitve medsebojno zoperstavljenih spolov iz strahu pred Drugim. Celo tisti pisci, ki je njihov pripovedni postopek samo pogojno mogoce imenovati ekspresionisticni, npr. Dragisa Vasic' ali Nastasijevic', v svoje like nenehno vnasajo doloceno kolizijo motivacij, zlasti kadar gre za junakinje: razcep med duhovnim in idealnim ter promiskuitetnim in seksualnim.

Podobno je mogoce ugotoviti tudi za najpomembnejsega srbskega ekspresionisticnega dramatika in teoretika Ranka Mladenovic'a, tvorca termina intuitivna rezija. Njegova besedila Dramske zamke (Sindziri, Dac'a in Grivna) so napisana v obliki svojevrstnih sinopsisov in filmskih scenarijev, ki hocejo s »senzacijo motivov« sproziti tudi »senzacijo psihe« svojih junakov, pri bralcih/gledalcih pa neke vrste »psihicni skandal«. Mladenovic'eve »gatke« (zgodbe) so pravi primer odprtega dramskega besedila, ki iz zaloge psevdohistoricnih tipskih motivnih situacij, zapletov in likov ustne in romanticne tradicije uresnicuje simbolisticno-ekspresionisticno transpozicijo smisla. V Sindzirih in Grivni je se posebej izrazito avtorjevo zanimanje za aberantno (incest), in sicer skozi tragiko vecno osamljenega posameznika, v katerem se nenehno spopadata teznja, da bi dosegel ideale (simbolisticno nacelo), ter obcutek dolznosti in morale, kar ga unicuje odznotraj ter vodi v bizarno samorazdejanje in destrukcijo (ekspresionisticno nacelo). Pri Mladenovic'u pravega upora ne najdemo; podobno kot pri Kafki je upor naravnan v lastno notranjost in se koncuje v neke vrste absurdnem sprijaznjenju z usodo. V drami Vecna koprena Dusana Nikolajevic'a pa se jobovski upor glavne junakinje Franceske usmerja proti nezainteresiranemu in onemelemu bogu. S tem se lok, ki poteka od Isidorinega Kruga, prek Vinaverjeve in Rastkove proze, Mladenovic'evih dramskih enodejank in poezije Crnjanskega in D. Vasiljeva, koncuje v dejavnem nagovarjanju stvarnika ter ne pristaja na nesmisel: »Moje sovrastvo bo postalo vesoljno. Preklel te bom. In moja kletev bo vzgala tvoje krmilo. In ti bos, crn in prazen, prazen in sam, vecno blodil skozi sfere.« Izgon boga iz cloveske zavesti, spoznanje o bozji ravnodusnosti do smrtnikov je najpomembnejse ekspresionisticno krilo v nemski knjizevnosti privedlo do t. i. kriticne variante in pozneje do eksistencializma. Tudi v srbski knjizevnosti se je odresenjski, retoricni in pateticni utopizem pri vseh avtorjih umaknil pred ponovnim presojanjem nihilisticne izkusnje - ne le v zaznavanju resnicnosti, ampak tudi v samem pisateljskem postopku, kar je napovedalo tudi trajno literarno preokupacijo sodobnih, postmodernih avtorjev.

Prevod: Irena Novak - Popov






Opombe


*
Profesorica juznoslovanskih knjizevnosti, ki je na Filozofski fakulteti v Beogradu predavala slovensko knjizevnost, je to besedilo zapisala kot predlogo za predavanje na Oddelku za slovanske jezike in knjizevnosti, kjer je gostovala maja l. 2000.









 BBert grafika