Kodni sistem Slovenska knjizevnost Avtorji Urednistvo <-> bralci |
Jezik in slovstvo Ocene in recenzije |
Jezik in slovstvo Kazalo letnika Zadnja verzija |
Jonatan Vinkler |
Zbornik Sveta brata Ciril in Metod v zgodovinskih virih ali kako ugledati delo solunskih bratov med Slovani
Ker je od izdaje minilo ze celih stirinajst let, bi se moglo zdeti, da je tovrstno pisanje na neki nacin neutemeljno. Toda taksna pomisel pokaze svojo dvomljivo naravo, ce pomislimo, da imamo pred sabo zadnji slovenski poskus zaokrozene izdaje virov, ki se nanasajo na delovanje Konstantina Filozofa in njegovega brata Metodija med Slovani. Mogli bi torej reci, da narava in morebitni pomen zbornika SB opravicujeta tolikanj zapoznel metatekst o njem. Prej omenjeni morebitni predsodek more iziti in tudi izhaja iz prevec dobesednega razumevanja stereotipa, da more biti predmet recenzije ponavadi le delo, cigar izid casovno ni pretirano oddaljen od nastanka recenzije. Toda ta predsodek povsem izgubi svojo navidezno moc in prepricljivost, ce ugotovimo, da ocenjevanemu delu doslej kljub oddaljenemu datumu izida (se) ni bilo namenjene nikakrsne pozornosti --- v strokovnem tisku ni dozivelo nikakrsnega odmeva: niti informacije o izidu, kaj sele poglobljene presoje. Ce torej ugotovimo, da je bilo ocenjevano delo doslej (iz kakrsnih koli razlogov) nekako ob robu ter zamolcano, in ce moremo utemeljeno zatrditi, da sta snov, njegova obravnava v presojanem besedilu in slednjega morebitni pomen se vedno nekaj, o cemer se zdi vredno razpravljati, potem moremo videti, da ni nikakrsnih oprijemljivih argumentov, ki bi mislecim kriticnim duhovom branili pisati tudi o malce starejsih besedilih.
In s SB je tako: se nikomur se doslej ni zdelo vredno temu besedilu posvetiti pozornosti, cetudi se zdi, da zajema kriticno izdajo temeljnih zgodovinskih virov za razumevanje delovanja solunskih bratov in morebitne vpetosti Slovencev v te tokove. Ti viri so zlasti v zborniku SB objavljeni a) Spis o spreobrnjenju Bavarcev in Karantancev (v nadaljevanju Konverzija), b) pisma rimskih papezev Hadrijana II., Janeza VIII. in Stefana V. (v nadaljevanju Pisma) ter c) Zitje Konstantina in Zitje Metodija (v nadaljevanju ZK in ZM). Iz izbora besedil in iz predgovora k izdaji, ki ga je napisal Bogo Grafenauer, pa je moc razvideti tudi namen SB. Grafenauer ta cilj opredeli kot »priblizati slovenski javnosti vire za zgodovinsko presecisce zgodovine Slovencev z delom obeh velikih solunskih bratov --- torej z enim izmed mest, v katerih se slovenska zgodovina srecuje z zgodovino Evrope v pravem pomenu besede.«2 V Grafenauerjevem »priblizati slovenski javnosti« je brzda zapopaden tudi ali celo predvsem vidik bralca in zdi se, da je to bralec nefilolog. Zato bomo pri presojanju, ali (meta)besedila v zborniku SB opravicujejo svoj tamkajsnji obstoj, ob drugih kriterijih upostevali poleg bralca filologa tudi, ce ne predvsem, splosnega, neelitnega bralca. Vprasevali se bomo torej, ali je zborniku SB uspel modus vivendi med znanstveno veljavnostjo in informacijsko nehermeticnostjo. Po domace: ali so vsa besedila skladna s standardi, veljavnimi za zadevni besedilni tip, in ali so ob tem tudi bralcu prijazna.
Zunanje formalne kategorije zbornika SB (predstavitev virov, besedilni tip metabesedil, znanstveni instrumentarij) nas utegnejo navesti na misel, da imamo pred sabo kriticno izdajo virov. K podobnemu sklepu nas navaja tudi tekstovje zbornika SB samo. V Navodilih sodelavcem namrec najdemo naslednjo pasazo: »Viri so objavljeni v originalnem jeziku po pravilih ekdotike [podcrtal J. V.].«3 Ker od tovrstne izdaje kot besedilnega tipa glede na njeno naravo moremo, moramo in tudi pricakujemo nekatere reci, ki jih od poljudnih izdaj ne, bomo zategadelj zbornik SB preverjali, ali so in kako so skozi njega upostevani ter uresniceni osnovni kriteriji ekdotike, ki se jim je zbornik SB v zgoraj navedenem odlomku sam zavezal in ki tudi sicer veljajo za tovrstne izdaje. Preverjali bomo torej,
1) kaksne narave so komentarji in kriticne opombe k virom (ali zadoscajo kriterijem kriticnega raziskovanja in tozadevnega pisanja, so povzemalni, odpirajo nove probleme ali problematizirajo starejsa dognanja);
2) ali v komentarjih najdemo neogibno potrebne osnovne podatke o izdajah vira (kdo je prvi izdal vir, zgodovina izdajanja, temeljne znanstvenokriticne izdaje, navedba znanstvenokriticne izdaje, ki je sluzila kot vir za objavo v zborniku SB ...);
3) ali avtorske opombe k virom ustrezajo kriterijem tekstne in/ali zgodovinske kritike vira;
4) ali so vsa besedila podvrzena enakim kriterijem za kriticno preiskavo;
5) ali redakcija (vedno) omogoca jasno razvidevanje avtorskih vlog (kdo je pisec komentarja, kdo prevajalec vira in kdo pisec opomb) in
6) ali je v zborniku SB vedno zagotovljena korektnost bibliografskih in drugih navedb.4
Kljucno vprasanje, iz katerega kanim izvesti vso nadaljnje pisanje, je, ali zbornik SB skozi sest objavljenih virov, njim pripadajoce komentarje in opombe dosega v predgovoru od B. Grafenauerja ubesedeni namen,5 ali pri svojem doseganju uposteva pravila ekdotike, ki zbornik SB zavezujejo zaradi kriticne narave izdaje, in ali je forma vsega tega pocetja spoznavno dostopna splosnemu, neelitnemu bralcu. Pri oblikovanju koncne sodbe o zborniku SB bom uposteval sklepalno logiko l'argument par division --- logiko argumenta razdruzitve. To pomeni, da bom sklep o celoti (zbornika SB) povsem brezpredsodkovno izpeljal sele, ko bom ze sklepal o delih (posameznih besedilih), na katere je zbornik SB razdeljen. Soglasje glede delnega bom tako prenesel na celoto in v slednji ugledal le ono, kar bom mogel ugledati v delih, pri tem pa ne bom niti hvalil niti zanikoval tako, da bi bila ali hvala ali graja sama sebi ali le mojih psiholoskim transferjem namen. Vsaki veljavni sodbi mora predhoditi razvidna spoznava, zategadelj bom pri oblikovanju sodbe o zborniku SB izhajal zgolj iz spoznave le-tega kot bivajocega samega na sebi in iz njegove biti same izvajal zanj veljavne kategorije. Zbornik SB kot bivajoce mi bo tedaj oni najvisji gospod, ki bo s svojo bitjo odredil mojo informacijo in sodbo o njem. Pri slednjem bom --- poudarjam --- izhajal samo iz tovrstnega bivajocega, povsem pa kanim zanemariti kakrsnekoli (pozitivne ali negativne) predsodke, ki bi mi branili dosledno izvesti zgolj na bit nanasajoco se argumentacijo pro veritate.
Prvi vir, ki naj bi skladno z zavezujocimi kriteriji prikazal »presecisce zgodovine Slovencev z delom obeh velikih solunskih bratov«, je Spreobrnjenje Bavarcev in Karantancev. Komentar in opombe je napisal Bogo Grafenauer. V komentarju je pregledno predstavil naravo Konverzije, njeno tendencnost (Konverzija je t. i. »bela knjiga«, s katero zeli salzburska cerkev argumentirati svojo pravico do obedience v Spodnji Panoniji), ter opozoril, kaksnega pomena za zgodovinsko interpretacijo je glede na funkcijo besedila njegova zgradba. V tozadevnem izvajanju je presojal tudi delitev Konverzije na tri dele, ki ga je v svoji izdaji izvedel avstrijski zgodovinar Herwig Wolfram (v Wolframovi izdaji je besedilo izdano brez naslova), in z njim povezana vprasanja zgodovinske interpretacije.6 Delitev Konverzije na tri dele je razvidna tudi iz slovenskega prevoda --- ta je delo Kajetana Gantarja ---, kar pa je svojevrstno iz samega vira nepojasnljivo, od avtorja komentarja nepojasnjeno in zato nerazumljivo protislovje. Vprasanje je namrec, cemu deliti prevod Konverzije na tri dele, ko pa je v SB objavljeni latinski izvirnik snovno razdeljen (in najbrz tudi deljiv) le na dva in se zlasti, ker se Grafenauer v svojem komentarju pred prevodom Konverzije na vso moc trudi, da bi postavil Wolframovo delitev na tri dele pod kar najvecji vprasaj. Taksno delitev ima celo za tendencno, kar je vsekakor (vrednostna) sodba, ki kajpak terja tehtne argumente. Grafenauer teh ni podal, ker ni odgovoril na vprasanji: (1) k cemu Wolfram pravzaprav inklinira, torej kaksne narave je njegova tendencnost, in (2) kje, razen skozi delitev Konverzije na tri dele, se ta dozdevna Wolframova tendencnost se kaze.7 Ker so ostala ta temeljna vprasanja, ki bi nas navedla na morebitno misel o Wolframovi tendencnosti, neodgovorjena, je nemogoce utemeljeno govoriti o njej. Ali je torej znanstveno upraviceno in zato v tem primeru smiselno neki postopek najprej razglasiti za nekaj iz samega vira neizhajajocega in zato neupravicenega --- torej znanstveno tudi ne najbolj cistega ---, pa potem vseeno narediti isto, kar smo prej razvidevali in argumentirali kot vprasljivo? Grafenauer nas tudi pregledno seznani z zgodovino izdajanja Konverzije ter navede temeljne moderne kriticne izdaje, uporabne za znanstveno delo. Pri tem se naslanja na komentar Milka Kosa v izdaji Conversio Bagoariorum et Carantanorum iz leta 1936. Nadalje nas prav prijetno pouci tudi o zgodovini prevajanja Konverzije v slovenski jezik, omeni pa tudi zadnja tozadevna prevajalska dejanja v ceskem, slovaskem in nemskem zgodovinopisju. Komentar se konca z ocenitvijo pomena Konverzije, kot so ga ugledovali Slovenci skozi stoletja. Neprijetnost v SB izdane Konverzije je, da niti v komentarju niti ob izvirniku ali prevodu ni navedena kriticna izdaja, na podlagi katere je bilo v SB objavljeno lat. besedilo Konverzije. Sele cisto na koncu --- iz angleskega (!) povzetka (celoten zbornik pa namerava glede na uvod vire priblizati predvsem »slovenski javnosti«) --- se more v anglescini morda ne prevec vesc, toda primarno slovensko govoreci bralec trudoma pouciti, da je latinski besedilo vzeto iz izdaje Milka Kosa. Ali pa je bila ta rec izsla leta 1935 ali 1936, pa nam ze ni mogoce vec razvideti zagotovo: Grafenauer namrec v uvodu navaja izdajo Milka Kosa Conversio Bagoariorum et Carantanorum iz leta 1936, o isti izdaji Konverzije taistega M. Kosa pa se nas ob enaki bibliografski navedbi v povzetku poucuje, da je izsla leta 1935.8 Kako naj se torej nezgodovinar ali nefilolog dokoplje do spoznanja, kdaj je izsla omenjena izdaja?9 Ha, ali naj, za bozjo voljo, mece kovanec, ali kaj!? No, takle grob uredniski spodrsljaj nam daje naslutiti, da urednik pri koncni redakciji presojanega metateksta ni povsem uposteval zgoraj razclenjenih kriterijev, ki naj bi glede na naravo zbornika SB zanj veljali. Takle spodrsljaj more v nas vzpostaviti se dodatno recepcijsko opreznost --- psiholosko: rezistenco pred manjpredsodkovnim sprejemanjem informacij --- in ker omenjena neprijetnost v zborniku SB ni osamljen primer, jim bom ustrezen pretres namenil v nadaljevanju spisa.
Drugo besedilo, ki naj bi s svojo objavo pripomoglo k doseganju zgoraj ze omenjenega cilja SB, je Zitje (Konstantina) s prenosom svetega Klementa. Komentar je delo Franceta Perka. V njem se bralec seznani, odkod Zitju poimenovanje Italska legenda, pouci se tudi o zgodovini izdajanja tega vira, na zalost pa med v komentarju imenovanimi izdajami Italske legende ni prav nic jasno izpostavljena moderna kriticna izdaja/izdaje, na katere bi se bilo pri morebitnem znanstvenem delu vredno ozirati. Omenjenim izdajam za bralca, ki ni ravno vsaj diplomiral iz Italske legende, manjka oznaka, ki bi ga poucila, za kaksno vrsto izdaje gre. Za potencialnega bralca zbornika SB je potemtakem vse navajanje razlicnih izdaj kaj majhnega pomena, pa tudi za filologa, ki se ni prav posebej ukvarjal s problematiko Italske legende, navedene izdaje niso kaj vec kot neuporabni bibliografski vpisi.10 Ob predpostavki, da je avtor komentarja vedel, da je potrebno za take podvige, kot je zbornik SB, upostevati moderne znanstvenokriticne izdaje virov, neprijetno preseneca dejstvo, da v komentarju ni natancno navedeno, po kateri izdaji se ravna objava v zborniku SB.11 Tako bi mogel slovenski naslovnik zbornika SB vsaj glede na to nujno potrebno, toda neobstojeco navedbo soditi, katera izdaja je znanstvenokriticna in primerna za znanstveno delo. V Perkovem komentarju najdemo nadalje se nekaj informacij o avtorstvu Italske legende, ki pa so vse povzete iz kaj ozkega spektra strokovne literature. Ker gre vecinoma le za en sam spis, bi bilo morda cisto zanimivo preveriti razmerje med izvirnikom in Perkovim komentarjem kot (morebitno) razmerje med originalom in prevodom, ki pa (morda) kot tako ni oznaceno (z ustreznimi podcrtnimi opombami). Navedeno daje naslutiti, da presojani metatekst ni ravno najbolj primerljiv z znanstveno ravnjo, ki bi ustrezala namenu zbornika SB. Ta trditev je trdno podkrepljena, ce premislimo »globino in sirino«, s katero je obdelana filiacija Italske legende s Hersonsko legendo in obema Zitjema. Ravno tako ni ne duha ne sluha o upostevanju mota zbornika. Perko namrec Italske legende sploh ne postavlja v »zgodovinsko presecisce zgodovine Slovencev z delom obeh velikih solunskih bratov«, kajti ce bi to pocel, tedaj najbrz ne bi mogel molce mimo vprasanja, kaj ima morda ustanovitev prafarne cerkve na Rodinah in patrocinij sv. Klementa v Mojstrani opraviti z v Italski legendi omenjenim prenosom relikvij sv. Klementa v Rim in cescenjem Klementovih relikvij, ki je po tem prenosu (l. 867) mocno ozivelo v pokrajinah, po katerih sta potovala Konstantin in Metodij, torej tudi v Oglejskem patriarhatu.12 Ce bi Perko sledil motu zbornika SB, tudi ne bi mogel kar tako mimo dela Ivana Grafenaverja Celovski rokopis iz Ratec, kjer je omenjena problematika prenosa ostankov sv. Klementa in Italske legende, s tem tudi nastanka rodinske prafare, vclenjena v razpravo o nastanku enega prvih spomenikov slovenskega pismenstva --- v razpravo o nastanku Rateskega rokopisa.
Grivcevemu prevodu Italske legende so pritaknjene »kriticne« opombe istega avtorja. Odlomek iz Italske legende, ki se glasi: »Ko pa se je filozof vrnil v Carigrad in je Rastislav knez moravski slisal, kaj je filozof storil v dezeli Hazarov ...«,13 je v podcrtni opombi 8 komentiran s prav z nicemer utemeljeno izjavo »Ni neverjetno«. Izjava »Cesar je uslisal njegovo [Rastislavovo, dodal J. V.] prosnjo in istega omenjenega filozofa k sebi poklical; in ga je poslal tja, to je v dezelo Slovanov, obenem z njegovim bratom Metodijem, in mu naklonil zelo obilne darove iz svoje dvorne blagajne.«14 je pospremljena s »tekstnokriticnim« komentarjem »Zanimiv podatek«. Ravno tako pasus »Med tem so se v navzocnosti svetih ostankov, po moci vsemogocnega Boga, zacela goditi cudezna ozdravljenja; tako je vsak, ki je imel katerokoli bolezen naenkrat ozdravel, ko je pocastil ostanke dragocenega mucenca.«15 dozivi komentar »Pretirano«.
Da bivajo Grivceve opombe taksne, kot pac bivajo, in da so popolnoma korektno nespremenjene prevzete iz Grivceve izdaje Italske legende,16 ni nobenega dvoma. Je pa zaradi zgoraj prikazane njihove ne ravno prepricljivo znanstvene narave se kako utemeljeno naslednje vprasanje: ali ne bi morala pisec metateksta k Italski legendi in/ali urednik zbornika SB presoditi, da Grivceve opombe na ustrezajo standardom kriticnega znanstvenega preiskovanja in zgodovinske in/ali tekstne kritike virov (tako tudi ne kriterijem, ki se jim je zavezal zbornik SB), in jih izpustiti, ne pa cisto brezmiselno prevzeti v zbornik SB? Kaj mi je moc ob ze navedenem sploh se zapisati?! Le se to, da imam opravka z jako razsvetljenim, vsem znanstvenim kriterijem ustrezajocim in po filoloski strani najbolj dovrsenim ter tehtnim metatekstom in kriticnimi komentarji zgodovinskega vira v zborniku SB. Oboje, spostovani bralec, beri, zlasti ko bos ze utrujen od prebiranja drugih, znanstvenim standardom ustrezajocih besedil. Utegne se vam zgoditi, da vas bo pisec metateksta k Italski legendi kaj saljivo poucil o odkritju kaksne med bibliotekarji, mediavalisti in slovanskimi filologi do danes se cisto neznane, toda glede na rokopise, ki jih tam hranijo, menda jako pomembne praske knjiznice.17
Tretji objavljeni vir so pisma rimskih papezev Hadrijana II., Janeza VIII. in Stefana V. ter pricevanje knjiznicarja Anastazija. Komentar vira je delo Franceta Martina Dolinarja, v njem pa smo na pregleden in strnjen nacin seznanjeni z vlogo slovenskih raziskovalcev pri raziskovanju papeskih pisem. Komentar je povzemalne narave in opozarja na vprasanja, ki se ticejo razmer na papeskem dvoru v casu posameznega papeza in celotne cirilmetodijske akcije, usmeritve papeske politike in problemov, s katerimi so se papezi srecevali pri izvajanju le-te. Glede na ta temeljna vprasanja nas nato Dolinar pregledno seznani z razmerami in razmerji na papeskem dvoru, ki so vladale v casu papezev Nikolaja I., Hadrijana II., Janeza VIII. in Stefana V. Dolinar to razmerje komentira tako, da raziskuje odnos papezev najprej do obeh bratov --- Konstantina in Metodija ---, po Konstantinovi smrti (14. 02. 869) pa le do Metodija in preko tega odnos papeske pisarne do celotne misijonarske akcije solunskih bratov med Slovani. V sredisce interpretacijskega kroga so tako postavljeni glavni nosilci misijonarske akcije. Lep primer takega interpretacijskega pristopa je razlaga prepovedi slovanskega bogosluzja s strani papeza Stefana V.18 Prepoved ni interpetirana kot posledica nekih morebitnih temnih, nerazlozljivih in nezapopadljivih ter kar je se takega sovrastev papeske pisarne do Slovanov, temvec je razlozena kot logicna posledica tedanjih politicnih razmer in razmerij, ki jih je moral kot poglavar papeske drzave upostevati tudi rimski papez. V komentarju beremo takole: »Septembra leta 885 [Metodij je umrl 6. aprila 885, dodal J. V.] je postal papez Stefan V. (885-891). Novega papeza so zelo obremenjevali boji za oblast v Italiji med furlanskim mejnim grofom Berengarjem in vojvodo Guidom iz Spoleta. Ti boji so namrec ogrozali tudi varnost v papeski drzavi. V tej grozeci nevarnosti je papez potreboval mogocnega zascitnika. Novi papez Stefan V. ga je (sicer zaman) iskal tudi pri kralju Arnulfu iz Koroske. Morda je prav tu iskati vzrok, da je Stefan V. glede Metodove dediscine v polnosti nasedel spletkam nemskih duhovnikov in pod kaznijo izobcenja tako radikalno prepovedal bogosluzje v slovanskem jeziku ...«19 V zborniku SB izdana papeska pisma poznajo tudi povsem jasno izrazena naslednja razmerja: katera kriticna izdaja papeskih pisem najbolj ustreza danasnjim ekdoticnim standardom, iz katere izdaje je bil vzet tekst, objavljen v zborniku SB, kdo je avtor prevoda (Otmar Crnilogar), kdo studije ter kdo zgodovinskih in tekstnokriticnih opomb. Izdaja papeskih pisem skupaj s komentarjem tvori celoto, ki s svojo zlahtno uresnicitvijo ustreza standardom kriticnega izdajanja in raziskovanja virov. Tako z znanstveno ravnjo povsem opravicuje svojo objavo v zborniku SB.
Isto nam je moc zapisati o cetrtem viru. To sta Zitje Konstantina in Zitje Metodija, ki ju je komentiral Metod Benedik. Komentar je povzemalne narave in je razdeljen na posamezna tematska podrocja, v uvodu pa so predstavljeni raziskave, raziskovalci in njihovi dosezki pri raziskovanju Zitij kot temeljnega vira o zivljenju ter delu Konstantina in Metodija. Zlasti je izpostavljen A. V. Gorski in njegova ugotovitev, ki jo je izvedel iz vsebine Zitij, da sta bili ti napisani kmalu po smrti obeh bratov in se pred izgonom Metodijevih ucencev iz Moravske. Benedik nato razpravlja o tem, kje je bilo ZK sestavljeno in kaksen je bil namen tega besedila. O slednjem zapise: »Tak spis je mogel biti dokument, ki spricuje upravicenost slovanskega bogosluzja, saj je le-to potrdil papez sam, in v tej vlogi je ZK postajalo posebno dragoceno, ko so slovansko bogosluzje vse bolj ogrozali nasprotniki na Moravskem (Svetopolk, Vihing), pa tudi nasprotniki v vzhodnofrankovskem in rimskem svetu.«20 Benedik je tako pritrdil rezultatom raziskav praskega bizantologa in slovanskega filologa (zdaj vodje Slovanskega instituta v Pragi), Vladimirja Vavínka, ki je 1963. v svojem delu Staroslovnské zivoty Konstantina a Metodje ugotovil, da je ZK v okviru svetniskega zivljenjepisa sestavljeno kot teoloski prirocnik za potrebe slovanske cerkve na Moravskem v obrambi proti staliscem frankovskega klera, ki je izpodbijal legitimnost slovanske cerkve na Moravskem,21 se zlasti pa v Panoniji.22 Podobno pritrditev Vavínku je opaziti tudi v Benedikovem razpravljanju o ZM. Tam je Zitje opredeljeno enako kot pri Vavínku, namrec kot »apologija, ki v obliki bizantinske hagiografije predstavlja Metoda kot pravovernega predstavnika pravoverne Cerkve«.
Zaradi nenavadne podobnosti izjav o istem predmetu besedovanja se avtor pricujoce recenzije sprasujem, ali je to doseganje enakih raziskovalnih rezultatov (1) potrjevanje Vavínka, ki more in morda tudi izhaja iz Benedikovega samostojnega studija in kriticnega branja istih zgodovinskih virov, ali pa (2) le (ne)zavedna kontaminacija z Vavínkovo mislijo, ki bi v Benedikovem besedilu imela biti oznacena z navedbo vira --- z navajanjem Vavínkove knjige ---, pa to ni.
Benedik nas v svojem komentarju nadalje seznanja z Grivcevo interpretacijo domnevnih protislovij v izjavljanju ZK in ZM o istih dogodkih. Grivec ta protislovja ob primerjalnem branju obeh besedil ugleduje kot navidezna, njegovo mnenje pa prevzema tudi Benedik. V komentarju se nadalje podrobneje seznanimo z raziskavami avtorstva zitij. Benedik nas tako seznani z vsemi vidnejsimi raziskovalci, ki so se lotevali tega problema in dodali pomembnejsi delez pri njegovi razresitvi. Poleg Gorskega omenja se Undoljskega, Bodjanskega, Lavrova, Vondráka,23 Jagic'a, pa tudi slovenskima raziskovalcema --- F. Grivcu in R. Nahtigalu --- ter njunim raziskavam posveti ustrezno pozornost. Komentar se vsebinsko zaokrozi z razpravljanjem o slogu Zitij, kjer Benedik povzema rezultate tovrstnih raziskav F. Grivca. V tem delu komentarja je opozorjeno tudi na razmerje Zitij do grske oz. bizantinske knjizevne tradicije --- tako na podrocju legende in govora kot knjizevne vrste kot tudi na podrocju stilistike. Razveseljuje dejstvo, da je Benedik na koncu svojega komentarja pregledno navedel najstarejse rokopise Zitij, njihove redakcije, najditelje, prve in pomembnejse izdaje ter njihove letnice. Izdaja izvirnika obeh Zitij,24 Grivcev prevod in opombe ter Benedikov komentar predstavljajo zaokrozeno celoto, ki pomeni s svojo znanstveno ravnjo skupaj s papeskimi pismi, Konverzijo in Anonimno homilijo v Clozovem glagolitu najtehtnejse ter najbolj prodorne strani zbornika SB. Tako sodim, ker njihova znanstvena raven ustreza kriterijem zadevnega besedilnega tipa, kakor sem jih razgrnil na zacetku pisanja, ob tem pa besedila tudi bralcu nefilologu niso nerazumljiva in zato spoznavno nepristopna.
Naslednji objavljeni vir je Pohvala sv. Cirila in Metoda. Besedila, ki uvaja ta vir --- podpisal ga je France Martin Dolinar ---, ne moremo steti za pomembnejsi filoloski komentar. V spremnem besedilu, s katerim je uveden Grivcev prevod, izvemo namrec samo, kdaj naj bi spomenik nastal, kje se nahaja njegov najstarejsi rokopis, kdo ga je objavil in kdaj. Nadalje izvemo se, da je moc razlikovati dve verziji rokopisa, kateri rokopisi katere redakcije stare cerkvene slovanscine sodijo v doloceno verzijo ter po cem se verziji razlikujeta. Uvodno besedilo ne vsebuje nikakrsne natancnejse obravnave problemov, ki bi bili povezani s preucevanjem zadevnega spomenika in njegovim vpenjanjem v sirse predstavne sheme o delovanju solunskih bratov med Slovani. Tako tudi ne more biti govora o piscevem uvrscanju Pohvale v »zgodovinsko presecisce zgodovine Slovencev z delom obeh velikih solunskih bratov«, torej ne more biti besede o upostevanju cilja zbornika SB. V uvodu najdemo namrec zgolj v zborniku SB nikjer utemeljeno, pomensko pa povsem izpraznjeno sodbo pisca dostavka k viru: »Vsebinsko je Pohvala izredno dragocen tekst, ki v mnogocem dopolnjuje [Kaj so omenjene stevilne dopolnitve in na katerih mestih se nehajajo? Dodal J. V.] zivljenjski podobi svetih bratov, kot nam jo podasta obe Zitji.«25
Zbornik zakljucuje objava Anonimne ali Metodove homilije iz Clozovega glagolita. Spomenik je komentiral Janez Zor. V svojem komentarju izhaja iz branja tistih mest v Zitjih, ki kazejo ob razvejani prevajalski dejavnosti Konstantina in Metodija tudi na njuno izvirno slovstveno tvornost. Tako glede na razmere, ki so v casu Metodijevega pastirjevanja med Slovani vladale na Moravskem, Zor oblikuje premiso, da je »Metod kot ucitelj in nadskof, odgovoren za vse duhovno zivljenje svoje pokrajine, moral nastopati z originalnimi pridigami, ki so usmerjale ljudstvo in vladajoci sloj v zivljenje v skladu s krscanskimi normami.«26 Razmere in razmerja, proti katerim naj bi Metodij grmel, so vecinoma zadevale zakonska razmerja, se zlasti »brezbozne zenitve« (ZK XV, ZM XI). Glede na vsebinsko dolocitev morebitne pridige, ki bi se tako mogla tikati implikacij katoliske moralke v zakonu, Zor nadalje izvede: »[Tako] nam postane razumljiva tudi tako imenovana Anonimna homilija (AH), ki se nam je ohranila v Clozovem glagolitu (Cloz) in jo danes pripisujemo Metodu kot njegovo izvirno delo.«27 Zor nato bralca podrobno seznani s Clozovim glagolitom kot virom. Predstavi ga kot starocerkvenoslovanski (ne cerkvenoslovanski!) spomenik, poda temeljne paleografske oznacitve kodeksa (obseg, sedanje nahajalisce, zadnjega lastnika, velikost, liniranje, tip pisave --- okrogla glagolica ---, opis inicialk, duktus) in vsebino, privzame pa tudi predpostavko F. Grivca, da naj bi bil Clozov glagolit nekoc del velikega rokopisnega zbornika (se v 15. stoletju, ko je bil v lasti knezov Frankopanov), ki naj bi obsegal vsaj 552 listov ali 1024 strani. Zor nas nato v komentarju sistematicno in pregledno seznani tudi z vsemi pomembnejsimi izdajami Clozovega glagolita doslej --- od Jerneja Kopitarja in njegovega Glagolita Clozianus preko Václava Vondráka do Antonína Dostála.28 Vsaka izdaja je v komentarju pregledno opisana, zlasti je to opazno pri Zorovi presoji Kopitarjeve izdaje Clozovega glagolita, skozi ves ta popis pa tece rdeca nit opazovanja, kako je posamezni raziskovalec reseval problem avtorstva Anonimne homilije. Tako so v komentarju navedene teze in pregled argumentov V. Vondráka, R. Nahtigala, F. Grivca, J. Vasice in drugih, Zor pa na podlagi lastne presoje virov in ob ze izpostavljenih argumentih drugih raziskovalcev ponovno aktualizirano vprasanje o avtorstvu Anonimne homilije v Clozovem glagolitu sklene z ugotovitvijo: »Iz vsega povedanega sledi, da je ta govor [Anonimno homilijo, dodal J. V.] lahko govoril le Metod.«29 Glede na kriterije slovanske filologije za izdajanje in komentiranje virov (splosni opis spomenika, obravnava paleografske, zgodovinske, jezikovne, stilisticne, literarne in druge problematike), ki so se izoblikovali skozi vec kot sto petdeset let zorenja te vede, morem o komentarju Janeza Zora soditi, da je tem kriterijem povsem zadostil, in to v sirini in globini obravnavanega primarnega in sekundarnega materiala, v logiki obdelave problema avtorstva Anonimne homilije ter tudi v metodologiji filoloskega dela. Komentar je zato po mojem skromnem mnenju najbolj dovrsen metatekst v zborniku SB in tako sodi med najbolj sveze, spostovanja, branja in studija vredne strani zbornika SB. Vsem, ki jih bo pritegnil studij zadevne problematike, ga toplo priporocam kot uvod v branje virov in druge sicer zelo obsezne literature.
Nadalje nam je razmisliti o vprasanju, ali je glede na naravo virov o delovanju Konstantina Filozofa in brata njegovega Metodija med Slovani --- torej glede na presojano bivajoce --- sploh mogoce uresniciti cilj, ki si ga je zastavil zbornik SB. Vprasati se nam je, ali je mogoce vire, ki so izdani v ocenjevani izdaji, brati in posledicno spoznati, ugledati tako, da bi se v goriscu znaslo »presecisce zgodovine Slovencev z delom obeh velikih solunskih bratov«, kot zborniku SB v uvodu namenja B. Grafenauer. Vprasanje, ki smo si ga zastavili, pa pravzaprav korenini v samem izboru virov, zato se bomo nadalje vprasevali, po katerih kriterijih so bili viri uvrsceni v zbornik SB in ali ti kriteriji s svojo uresnicitvijo omogocajo iz virov ugledati »presecisce zgodovine Slovencev z delom obeh velikih solunskih bratov«. Z uvrscanjem virov (v neko izdajo) je nujno in nelocljivo povezano izlocanje in/ali privzemanje le-teh. Tako urejanje implicira razvrscanje, slednje predhodno ustvarjanje kriterijev za razvrscanje, to pa zopet spoznavo bivajocega, ki se ga bo naslavljalo. Zdi pa se, da bi bilo »presecisce« moc doseci, ako bi leitmotiv, ki je urednika brzda vodil pri uvrscanju virov v zbornik in se razkriva v njegovih komentarjih k virom, ne bila imanentna logika institucije, temvec logika gibanja in njegovih posledic.
Kaj hocem povedati s temi morda malce temnimi logikami. Iz izbora virov in vecine komentarjev k njim razvidevam, da se je izbor ravnal po logiki razvoja rimske cerkve, njene cerkvene zgodovine in z njo povezanih konkretnih politicnih, druzbenih ter drugih razmer in razmerij. V izboru virov se to kaze kot tendenca, da se viri izberejo glede na pomen, ki ga imajo za osvetlitev cirilmetodijskega gibanja znotraj aparata rimske cerkve in v njenem kontekstu, tedaj, kaj je pomenilo delo solunskih bratov med Slovani za socasne razmere in razmerja v rimski cerkvi. Sodba o dejavnosti Konstantina Filozofa in brata njegovega Metodija je tako ze z izbiro gradiva oznacena predvsem s tem, kaksen polozaj sta imela nosilca in njuna dejavnost znotraj rimske cerkve. Ta logika tako izriva iz sredisca pozornosti ono bivajoce, zaradi katerega se je celotna akcija pravzaprav zacela in se nanj tudi predvsem nanasala,30 in to so bili Slovani v Veliki Moravski, v Spodnji Panoniji ter na Ceskem.31 Posledica tovrstne filozofije zgodovine je shematicnost, kjer hocemo vse vire ugledati v navezavi na rimsko cerkev. Ali ce razmisljamo v ontoloskih kategorijah: znajdemo se v polozaju, kjer ugledovanja bivajocega (v nasem primeru je to konkretno zgodovinsko bivajoce --- cirilmetodijska akcija) ne odreja vec bit bivajocega samega na sebi, temvec nasa tendenca, kako zelimo ugledali bivajoce. Slednje je temeljna lastnost konceptualizma, ki pa v resno kriticno preiskovanje virov (kjer naj bi bil in tudi je zgodovinski vir tisti najvisji gospod, ki »ukaze«, kako naj raziskovalec ugleda bivajoce) --- tudi zbornik SB naj bi po svojem bistvu sodil med dosezke tovrstnega, realisticnega, nekonceptualisticnega preiskovanja zgodovinskih virov --- nekako ne more soditi. Taka konceptualisticna, drugje morda sicer povsem legitimna filozofija zgodovine, ki jo morem razvideti iz uvrscanja virov v zbornik SB, se nekako otepa sprejeti in upostevati logiko zgodovinske vzrocnosti in posledicnosti. Ce bi urednik v nasem primeru popolnoma in dosledno sprejel tovrstno logiko, bi to pomenilo, da bi z izborom virov v zborniku SB v gorisce postavil delo solunskih bratov kot delo, za katerega so prosili Slovani, ki je bilo namenjeno njim in ne rimski cerkvi, ki se je med njimi tudi izvrsevalo in jim tako prineslo grafijo, pismenstvo in kulturno tradicijo.32 In le v tem kontekstu --- z izpostavljenimi Slovani kot bivajocim, okoli katerega se je vse skupaj pravzaprav vrtelo --- se zdi, da bi bilo moc ugledati presecisce »zgodovine Slovencev z delom obeh velikih solunskih bratov«. Taksna spoznavna paradigma bi namrec mogla, morala in bi tudi upostevala posledico akcije, ki bi jo obravnavala. Resno bi namrec premisljala jezikovni, knjizevni in sploh kulturni pomen, ki ga je za Slovane imelo delovanje solunskih bratov. Tako bi v zvezi s cirilmetodijsko starocerkvenoslovansko slovstveno tradicijo ob primerjalnem branju Konverzije, ZK, ZM in traktata crnorizca Hrabra O pismenkah mogli priti v razvid tudi Brizinski spomeniki --- tedaj najstarejsi ohranjeni spomenik v slova(e)nskem jeziku in prvi spomenik, ki sijajno spricuje, kako in v cem se je (kulturna) zgodovina Slovencev prvic srecala s kulturno zgodovino Evrope. V zvezi z genealogijo obrazcev v Brizinskih spomenikih in v zvezi z vprasanjem, ali so Brizinski spomeniki prvopisi ali prepisi, bi se namrec moglo in se tudi je pojavilo vprasanje, ali so Brizinski spomeniki misljivi brez cirilmetodijske tradicije ali ne.33
Zdi se, da se obe omenjeni paradigmi --- realisticna in konceptualisticna --- predvsem razlikujeta se v necem: paradigma, ki spremlja razvoj cerkve, spremlja razvoj necesa menda nadcasnega in nadnacionalnega (ter se more pri tem opirati zgolj na deduktivno miselno konstrukcijo o tej nadcasnosti), kot takega pa tudi nadindividualnega v najsirsem pomenu. Paradigma skupnosti --- v tem primeru slovanske --- pa je usmerjena k premisljanju o njeni individualnosti, posebnosti, edinstvenosti med vsemi ostalimi (to pomeni, da mora ze na zacetku izhajati iz virov, izkazujocih to individualnost, drugace se taksna paradigma sploh ne bi mogla konstituirati). Ker prva paradigma bivajoce ugleduje nadindividualno, druga pa individualno, se moreta stikati le ob raziskovanem bivajocem, drugace pa se izkljucujeta, to pa pomeni, da po obeh ne moremo priti do enakih oz. primerljivih rezultatov. Ce bi hoteli torej v zborniku SB prikazati »presecisce zgodovine Slovencev z delom obeh velikih solunskih bratov«, bi s tem ze v zacetku implicirali ukvarjanje s slovensko zgodovino znotraj v casu solunskih bratov posebej razpoznane skupnosti Slovanov. Implicirali bi ukvarjanje z necim individualnim znotraj nadindividualne rimske cerkve. Odlocitev med obema spoznavnima paradigmama je pravzaprav odvisna od dveh reci: ali je urednik presodil, da paradigma oz. njen nacin spoznavanja kar najbolj adekvatno nagovarja raziskovano bivajoce, in ali se je pri tej odlocitvi zavestno ali podzavestno cutil najprej Slovenca, tedaj Slovana --- torej pripadnika individualne skupnosti ---, in sele nato pripadnika se zdalec ne vesoljnega, toda vsekakor nadnacionalnega, tedaj tudi nadindividualnega rimskega katolicizma ali obratno. Vprasanje je torej, ali je urednik raziskovano bivajoce spoznaval prvenstveno kot kriticni um in sele nato kot katolican ali Slovan. Obe paradigmi prinasata legitimne rezultate --- v kolikor je raziskovalno delo znotraj njiju znanstveno razvidno in v skladu z legitimnimi postopki spoznavanja ---, toda se zdalec ne enakih niti primerljivih. Biva torej vprasanje, ali je urednik premislil ontoloske predpostavke miselnih paradigem in se sele nato zavestno in razumno odlocil za raziskovanemu bivajocemu kar najbolj ustrezno paradigmo. Slednje je namrec temeljna predpostavka vsakega spoznavanja, tudi znanstvenega dela: da spoznavajoci subjekt za pripomocek pri spoznavanju izbere ono paradigmo, ki po njegovi presoji kar najbolj ustreza spoznavanemu bivajocemu (podatomskih delcev najbrz ni moc raziskovati s paleografsko analizo, starih rokopisov pa ne z jedrskim pospesevalnikom).
Iz razgrnjenih premis izhaja, da zbornik SB ni uspel uresniciti cilja, ki si ga je bil zastavil s predgovorom Boga Grafenauerja. Nobeden od metatekstov se namrec ni trudil, da bi posebej opozoril na »presecisce zgodovine Slovencev z delom obeh velikih solunskih bratov«, pa tudi uredniska paradigma in njena nujna posledica --- izbor virov --- ne omogocata povsem, da bi bralec ze s primerjalnim branjem virov samih na sebi lahko sam poiskal oz. jasno ugledal to presecisce. Izbor v zborniku SB biva taksen, kot pac biva, in zato ne more biti ne nepravilen ne pravilen (ti dve kategoriji se nanj preprosto ne moreta nanasati), vprasamo pa se lahko, ali je izbor posledica paradigme, ki bi raziskovano bivajoce ugledala v kar najsirsi mogoci perspektivi in bi tako mogla biti kar najbolj ustrezajoca bivajocemu. Za slednje pa najbrz tudi pri vsej reci edinole gre.
Pisec pricujoce recenzije si urednika zbornika SB ne dovolim poucevati o pravilih uredniskega dela, kljub temu pa se v zvezi s storjenim uredniskim pocetjem glede na metodologijo znanstvenega dela in tozadevno metodologijo kriticnega izdajanja zgodovinskih virov sprasujem:
Ko je leta 1881 kritik v Laibacher Wochenblatt pisal o premieri Trubadurja pod taktirko Gustava Mahlerja, je o basistu Bayerju, ki ni bil dorasel svoji vlogi in je ni uresnicil, zapisal takole: »Ob gospodu Bayerju pa prelomimo palico in ga pristejmo k mrtvim.« Taisto sodim o zborniku SB. Ker kot celota ni dosegel cilja, ki so si ga izdajatelji zastavili z uvodom Boga Grafenaverja, ni upravicil svojega obstoja. Kljub temu pa priporocam v branje in celo v studij tista besedila, ki pomenijo s svojo naravo zlahtne strani zbornika SB.
Opombe