V slavisticnih krogih je odvec pripovedovati, kdo je bil profesor Bezlaj, ker imajo pac stevilni svoje lastne spomine nanj tudi ze iz svojega univerzitetnega studija. Smrt je priloznost za zive, da izmerijo lastne spoznavne koordinate in da preverijo delez, ki ga je v vsakega posebej vdelal pokojnik. Kot clovek se je France Bezlaj v svoje ucence zapisal predvsem kot strpen ucitelj, ki ga je izkusnja izucila, da ni dokoncnih resnic, da so le na takih ali drugacnih argumentih zgrajene sodbe in da se je relativnosti stvari dobro zavedati. Zato je bolj prebujal notranje zanimanje za jezik, ki edini premaguje clovekovo casovno omejenost, in za njegovo zgodovino ter spodbujal sposobnost za znanstveno argumentacijo pri presojanju. Lahko bi rekli, da je torej v ucencih bolj gradil odnos do jezika kot vztrajanje na znanstveni dogmi, zato smo ga tudi dozivljali kot do konca iscoco osebnost. Kot znanstvenik pa je pred nami s stevilnimi razpravami, v katerih je - tudi na straneh Jezika in slovstva kot pisec in kratek cas (1965) tudi kot glavni urednik - objavljal svoja dognanja in poglede. Ta ostajajo za njim kot njegov znanstveni prispevek v preverjanje prihodnjim raziskovalnim rodovom.

France Bezlaj se je rodil v Litiji, se solal v Kranju in Ljubljani in se nato vpisal na slavistiko na ljubljanski univerzi. Se pred diplomo je prebil nekaj studijskih let v Pragi, kjer se je med drugim seznanjal z metodami foneticnega raziskovanja in tudi samo snovjo v laboratoriju Josefa Chlumskega za eksperimentalno fonetiko. Po opravljenem doktoratu (1939),^* je nekaj let pouceval na bezigrajski gimnaziji. Po vojni je bil krajsi cas lektor ceskega jezika (1950), nato pa nekaj let znanstveni svetnik na Slovenski akademiji znanosti in umetnosti. Leta 1958 se je kot izredni profesor za primerjalno slovansko jezikoslovje spet vrnil na Filozofsko fakulteto in ostal na tem mestu do leta 1980. Upokojitev je bila zanj samo umik od pedagoskega dela, znanstveno pa je se redno delal, kolikor mu je dopuscalo zdravje. Njegove znanstvene zasluge so bile se za njegovega zivljenja visoko ocenjene in zanje je prejel najvisja nacionalna in tuja priznanja, npr. Presernovo nagrado (1957), bil je odlikovan z redom zaslug za narod z zlato zvezdo (1969), bil je imenovan za zasluznega profesorja Filozofske fakultete (1981), postal je castni doktor ljubljanske univerze (1991) in bil izvoljen za clana vec slovanskih akademij: Slovenske akademije znanosti in umetnosti (1964), Akademije znanosti in umetnosti BiH (1973), nekdanje Jugoslovanske akademije v Zagrebu (1983) in Poljske akademije znanosti v Krakovu (1992).

Njegove so zasluge za ustanovitev in delovanje Etimolosko-onomasticne sekcije pri SAZU, v kateri je najprej delal skoraj sam, do svoje smrti pa jo je tudi vodil, in na njegovo pobudo se je ustanovila Sekcija za zgodovinske slovarje pri SAZU (1972), v okviru katere naj bi se sistematicno preucevalo in izdajalo slovensko zgodovinsko gradivo ter se tako odpravilo ze zavirajoce zamudnistvo.

Za sirsi, jugoslovanski prostor pa je bila pomembna njegova pobuda za ustanovitev medakademijske publikacije Onomastica jugoslavica, katere prvi glavni urednik je bil. Ta publikacija je bila dve desetletji osrednje glasilo jugoslovanskih imenoslovcev, zadnja (13. stevilka) pa je izsla leta 1989 in v prihodnje naj bi jo nadaljevala Onomastica croatica. Revija je spodbujala sistematicno imenoslovno proucevanje, ki je bilo dotlej v jugoslovanskem prostoru precej zanemarjeno ali pa vsaj neenakomerno razvito, in nekako skladno z zahtevami casa aktualiziral ze pri Miklosicu nacete studije.

Ce si ogledamo njegovo bibliografijo, vidimo, da je tematsko raznorodne prispevke, ki so nakazovali odprto, se ne popolnoma usmerjeno osebnost, zacel objavljati ze v studentskih letih. V svet jezikoslovja pa je vstopil s svojo doktorsko disertacijo Oris slovenskega knjiznega izgovora^*, s prvim eksperimentalno zasnovanim opisom izgovora slovenskih knjiznih glasov in naglasov (narave fonemov) s tedaj modernimi tehnikami (kot so rentgeniziranje, kimografski zapisi, diapazonski zapisi, mikroskopiranje), metodami in teoreticnimi izhodisci. To delo pa je tudi prvo, ki se pri raziskavi knjiznega izgovora opira na izgovor vec poskusnih oseb, in sicer govorcev osrednjih slovenskih govorov, na katerih se je ustvarjal tudi knjizni jezik. Podobnih raziskav pozneje ni vec nadaljeval, je pa se dolga leta predaval splosno fonetiko studentom slavistike.

Med prvimi delovnimi nalogami na novo ustanovljene slovenske Akademije znanosti in umetnosti je bil nacrtovan tudi etimoloski slovar slovenskega jezika. Po konceptu, ki ga je predstavil Fran Ramovs v prvi knjigi Letopisa SAZU, je bil misljeno, da bo slovar izcrpno dokumentiral slovensko besedje slovanskega izvira. Po danasnjih pojmovanjih bi bil blizji zdruzenemu narecnemu in zgodovinskemu slovarju, etimolosko naj bi se samo naslonil na tedaj obstojece slovanske etimoloske slovarje. K delu za ta slovar je Bezlaja kmalu po njegovem doktoratu pritegnil Ramovs, na zacetku predvsem za nacrtno izpisovanje leksikoloske literature, ki je obravnavala slovenske besede, kasneje pa je Bezlaj prevzel nase tudi avtorstvo slovarja. Bezlaj je z izpisovanjem ustvarjal slovarsko gradivno bazo, zraven pa se postopno in sistematicno izobrazeval; seznanjal se je s problematiko, metodami etimoloskega raziskovanja pa tudi s slovenskim besedjem.

Za njegovo znanstveno usmeritev je bilo nedvomno zelo pomembno raziskovanje slovenskih vodnih imen, ker se je srecal s slovenskim jezikovnim polozajem na kulturno starem prostoru in na sticiscu vrste jezikovnih skupin, kar je zahtevalo raziskovanje raznorodnih plasti. Spoznal je, da slovenscina se dalec ni tako preiskana, kot se je dozdevalo se Ramovsu, in da zaradi nerazvitosti ne le slovenske leksikologije skriva se vse polno odprtih tudi slavisticnih vprasanj, ki bi jih bilo treba sele raziskati in resitve utemeljiti. Prav zato se je zacel spreminjati njegov koncept etimoloskega slovarja: postajal je vse bolj tudi pregled in vpogled v kulturno zgodovino. Zaradi vsega tega je jasno, da je kljub etimoloskim preddelom Bezlaj oral ledino, vcasih celo bolj instinktivno in intuitivno, kar se v znanstvenih krogih pogosto steje za slabost, kot pa s strogo eksaktnimi (glasoslovnimi) argumenti, ki se jim pripisuje osnovna dokazna moc. Kljub temu je prihajal do presenetljivih in velikokrat sprejemljivih resitev.

Iz njegovih objav je razvidno, kako se je (z redkimi izjemami) scasoma vse bolj osredinjal na etimolosko in lingvogenetsko preucevanje slovenskega besedisca in slovenskih lastnih imen; teh dveh plasti ni nikoli strogo razmejeval, ker je bil preprican, da postanejo lastna, zlasti pomensko nemotivirana (ali ne dovolj razvidna) imena - jezikovni petrefakti - zanesljiv in stvaren informativni vir o besediscu starejsih obdobij in posredno tudi o politicni, gospodarski in kulturni zgodovini nosilcev, takoj ko so etimolosko pojasnjena. O tej tematiki je spisal prek dvesto clankov in razprav ter vec knjig, ki so mu prinesle mednarodni sloves in danes sodijo med temeljna slovenska podrocna dela: Slovenska vodna imena (I - 1956, II - 1961), Eseji o slovenskem jeziku (1967), ki so razsirjeni ponatis poljudno pisanih prispevkov iz tedanjega tednika Tovaris, dopolnjen s clanki Jezikovne price slovenske etnogeneze, Etimoloski slovar slovenskega jezika (I - 1976, II - 1982).

Na Bezlaja so mocno vplivala nacela gibanja W�rter und Sachen, zlasti tista, ki so poudarjala notranjo vez med besedami in z njimi poimenovanimi realijami, ki omogoca osvetliti tudi pomensko motivacijo besed, ter so studiju besednega pomena in pomenskih sprememb pripisovala velik pomen. Preprican v veljavnost tega je tudi sam rad opozarjal na pomembnost besednega pomena pri iskanju etimoloske resitve, saj lahko pomaga razmejiti tudi staro homonimnost od stare sinonimnosti.

Pri etimoloski analizi je osamljena beseda trsi oreh kot pa beseda, ki je vpeta v razvidno besedno druzino. Zato si je Bezlaj v stevilnih razpravah prizadeval zbrati cim vec clenov historicne besedne druzine in tudi izrecno poudarjal, da jih je treba zelo vestno raziskovati. Zgodaj je opazil, da se tudi pri glasovni in besedotvorni zgradbi besed pojavljajo razlocki/dvojnosti, ki izvirajo se iz predslovenske jezikovne faze. Cim vec jih je skusal inventarizirati in jih tudi arealno dolociti, tj. ugotoviti, kako potekajo njihove izoglose na slovenskem jezikovnem ozemlju, v drugih slovanskih in celo v neslovanskih, predvsem baltskih jezikih. Spoznanje, da se areali celih plasti/skupin besed ponavljajo po nekih pravilih, stopa v zavest danes, ko izhajajo areale besed upostevajoci etimoloski slovarji in slovanski lingvisticni atlasi, njega pa je ze tedaj vodilo k sklepom o slovenski lingvogenezi oziroma tudi slovenski etnogenezi. V nasprotju s svojim uciteljem Ramovsem je trdil, da slovenscina ne izhaja iz enovite jezikovne (in plemenske) predloge, ampak se zdi mesanica razlicnih slovanskih govorov, ki so se morali med seboj lociti, bodisi ker so pripadali razlicnim kronoloskim plastem (zadnje selitve suponira celo v casu madzarskih vdorov) bodisi ker so potekale iz razlicnih praslovanskih govorov. To stalisce se je pokazalo kot tvorno v novejsem casu, ko ob preucevanju in dolocanju narave slovanskih govorov za skoraj vse slovanske jezike prihajajo do podobnih sklepov tudi drugi slovanski jezikovni historiki.