|
Kodni sistem Slovenska knjizevnost Avtorji Urednistvo <-> bralci |
Jezik in slovstvo Polemike, odgovori |
Jezik in slovstvo Kazalo letnika Zadnja verzija |
| Vera Smole |
Vseslovenski narecni slovar: da ali ne
Nastanek teh vrstic je spodbudil pogovor v lingvisticnem krozku 5. oktobra 1992, po referatu dr. Milka Maticetova Zrno do zrna, ki naj bi bil nekaksen uvod v razpravo o tem, ali je slovar slovenskega zivega jezika, narecni leksikon, vseslovenski narecni slovar --- kakor koli ga pac imenujemo --- potreben, oziroma izvedljiv. Hkrati naj bi bil ta pogovor tudi epilog spomladanski polemiki v Delovih Knjizevnih listih na isto temo. Poslusalstvo je bilo stevilno, strokovno raznovrstno; slisali smo marsikaj zanimivega neposredno s terena, povedana so bila mnenja glede potrebnosti in nastanka slovarja --- od zelo naivnih do z izkusnjami pridobljenih. Da bi bil tak slovar zelo zazelen, ce ne ze nujen, smo si bili edini vsi. Veliko tezje pa je vprasanje, kako do njega priti: kaksen naj bi bil koncept, kako zbrati gradivo, kje in kdo naj bi to delal --- da financiranja sploh ne omenim. Ker se bojim, da se je ta tema koncala ob ugotovitvah, da je to stvar, ki zahteva mnogo mnogo dela, s tem pa veliko strokovno usposobljenih ljudi in denarja, cesar pa ni, bi rada povedala nekaj predlogov o tem, od kod crpati ze zapisano gradivo in kako priti do novega na terenu v takih, nic kaj obetavnih razmerah. Hkrati pa ne morem zamolcati nekaj opazanj oziroma zuljev v zvezi z jezikoslovno vejo, ki ji pravimo narecjeslovje ali dialektologija.Zdi se mi, da se zadnja desetletja premalo zavedamo bogastva, ki se skriva v tako imenovanem zivem jeziku ali narecjih. To potrjuje ze dejstvo, da je stevilo ur, namenjenih temu predmetu na slavistiki, skrceno na minimum. Danasnje generacije slavistov niso zrasle v prepricanju, da se v njihovih narecjih skriva bogastvo, ki ga je treba ohraniti vsaj s tem, da se ga cim vec popise, prej nasprotno: marsikdaj so z doslednim preganjanjem vsega narecnega iz sol celo pripomogli k izumrtju le-tega. To naj ne izzveni kot obtozba slavistov --- ravnali so pac v duhu casa.
Velika razdrobljenost in s tem raznolikost slovenskih narecij je dokazano dejstvo in sorazmerno temu je stevilo dialektologov pri nas zelo majhno. To je tudi eden od vzrokov, da se vedno nimamo narecnega atlasa. Ocitek, da so se slovenski dialektologi ukvarjali samo z glasoslovno ravnino in ob tem zanemarjali zbiranje besedisca, je samo deloma upravicen, saj se vedno izkaze, da je za zapisovanje leksike potrebno dobro poznavanje fonetike tistega narecja oziroma govora; torej so ustvarjali temelj nadaljnjim raziskavam. Kljub temu ostajajo se neraziskana podrocja in s tem moznost novih ugotovitev tudi na tej jezikovni ravnini. Zdi se, kot da je razvoj slovenske dialektologije nekako obstal, saj je znano, da niti ni kaj dosti studij iz morfologije, se manj iz sintakse, da o modernih sociolingvisticnih raziskavah s tega podrocja sploh ne govorimo. Vzrok za tako stanje vidim ob pomanjkanju raziskovalcev ravno v veliki fonoloski razdrobljenosti slovenskih narecij, in kdor se hoce z njimi ukvarjati na kateri koli jezikovni ravnini, se mora nujno najprej spoprijeti prav z najnizjo --- in pri tem najveckrat tudi ostane. Vendar ne bo slovenska dialektologija prav nic napredovala, ce se bo ta 'zastarela smer' opustila oziroma ukinila (tudi take teznje so ze bile), saj so njene naslednice lahko le nadgradnja njenega opravljenega dela; to pa so tudi monografije in seveda vsaj se narecni atlas oziroma Slovenski lingvisticni atlas, kakrsen je njegov delovni naslov.
Narecni slovar bi bil strasno hvalezna zadeva, sprico trenutnih moznosti te stroke pa --- zal --- utopija, saj (vsaj za Dialektolosko sekcijo na Institutu za slovenski jezik Frana Ramovsa lahko trdim) zaradi zastavljenih programov presega ze samo njene kadrovske zmoznosti. Hkrati je to tako obsezen projekt, da bi zahteval sirso druzbeno akcijo (ce se lahko tako izrazim) in sodelovanje vseh strok, ki na kakrsen koli nacin prihajajo v stik z zivim govorom in ga tudi belezijo: ob slavistih mislim se na etnologe, muzikologe, novinarje in predstavnike vseh tistih strok, ki kljub svojemu t.i. terminoloskemu izrazju (velikokrat izposojenemu iz drugih jezikov) znajo prisluhniti tudi zivemu govoru. Naposled mislim se na vse tiste zagnance, ki se zavedajo socnosti in hkrati minljivosti domace govorice in jo zato z zapisovanjem resujejo pozabe.
Ce hocemo v slovenski dialektologiji oziroma narecjeslovju kaj spremeniti, moramo najprej temeljito spremeniti odnos do narecij in narecnega. Dokler bodo narecja samo �Socialna zemljepisna zvrst...� (J. Toporisic, Enciklopedija slovenskega jezika, Ljubljana 1992, str. 122- -123), brez posebnega poudarka, da sestavljajo (vsaj nekatera) osnovo knjiznemu jeziku in so hkrati tista prednostna baza oziroma podstava, iz katere bi se moral oplajati knjizni jezik --- prednostna pred vsemi drugimi jeziki in novimi skovankami, do tedaj bo tudi ustreznemu predmetu na slavistiki odrinjeno sramotno malo ur, uporabniki pa bodo zaman cakali na vseslovenski narecni slovar in se na marsikaj. Po eni strani se stroka tako rekoc odpravlja (sprico malenkostne podlage verjetno ne bo sel nihce vec na podiplomski studij dialektologije), po drugi pa se od nje zahtevajo tako obsezni projekti, kot naj bi bil zgoraj omenjeni slovar.
Da ne bo videti vse tako crno, naj koncno le navedem vire, iz katerih bi se dalo nacrpati kar precej gradiva, ceprav pomanjkljivega s tega ali onega vidika, pa vendar:
Brez dvoma bi bil vseslovenski narecni slovar zares potrebno delo, zanimanje zanj pa je izredno veliko, zato sem prepricana, da bodo odgovorni kaj ukrenili; na nas vseh pa je, da prispevamo k temu cim vecji delez.
