Kodni sistem Slovenska knjizevnost Avtorji Urednistvo <-> bralci |
Jezik in slovstvo Gradivo |
Jezik in slovstvo Kazalo letnika Zadnja verzija |
Mojca Hocevar |
Angleska zemljepisna lastna imena v slovenskem prevodu angleskega turisticnega vodnika po Londonu
Clanek zeli opozoriti na kontrastivne tezave pri prevajanju angleskih zemljepisnih in stvarnih lastnih imen v slovenscino, se pravi angleskih poimenovanj zemljepisnih in stvarnih danosti (npr. krajevna in ledinska imena, imena ustanov itn.), ki jih uporabljamo v slovenskem sobesedilu. Nastal je ob anglesko-slovenskem prevajanju turisticnega vodnika po Londonu, ki je izsel l. 1997 pri Mladinski knjigi v Ljubljani pod naslovom Mesto na dlani: London. Knjigo je napisala Louise Nicholson in v izvirniku nosi naslov City Pack: London, izsla pa je l. 1996 pri britanski zalozbi AA Publishing.
Teoreticni del clanka je torej izpeljan iz glosarja angleskih zemljepisnih in stvarnih lastnih imen, saj sem ob delu opazila, da je zapis angleskih lastnih imen pri uvajanju v slovensko besedilo prevajalsko tezaven ter da so prevajalske resitve, ki skusajo slediti namenu besedila, zato navadno zelo razlicne. Ob pregledu nekaterih sorodnih vodnikov sem ugotovila, da dandanes prevladuje polcitatno prevzemanje zemljepisnih lastnih imen, cetudi vecbesedno ime vsebuje obcnoimensko sestavino, ki bi jo bilo mogoce prevesti in poslovenjeno uveljaviti.
Uveljavljanje tujih imen v slovenskih besedilih je najbrz posledica treh dejstev: prvo je seveda to, da morajo besedila v turisticnih vodnikih bralca natancno napotiti na dolocen kraj oziroma da mora bralec v njih cimprej prepoznati iskani podatek, zaradi cesar je citatna oziroma polcitatna raba zemljepisnih lastnih imen prakticna; drugo je najbrz to, da je v danasnjem casu anglescina osrednji svetovni sporazumevalni jezik, kar se kaze v tem, da tudi Slovenci, podobno kot drugi narodi, iz anglescine bolj kot kdaj koli prej prevzemamo nam tuje besede; tretji razlog pa vidim v dandanes ze vse preveckrat izrazeni slovenski drzi, da najraje kar brez pomisleka prevzemamo vse, kar je tuje, ne da bi skusali spostovati ali ohranjati tisto, kar je slovensko, s cimer bi morda ustalili nam bolj domaco obliko in nemara tudi s tem izkazali jezikovno oziroma narodno samostojnost.
Dandanes se torej vse bolj uporabljajo zemljepisna lastna imena v citatni oziroma polcitatni obliki, ceprav bi lahko njihove obcnoimenske sestavine prevedli v slovenscino in jih tako podomacili. Morda nam je tuji svet v sedanjem casu veliko blizji kot nekoc, tako da se lastna imena raje ohranjajo v izvirniku, in to ne samo v turisticnih besedilih, ki morajo citatnost upostevati zaradi svoje namembnosti, ampak tudi v leposlovju, kjer naj bi citatno oziroma polcitatno prevzemanje slogovno ucinkovalo kot avtenticno.
Pri prevajanju sem se torej v tem miselnem okviru skusala drzati napotkov, ki jih priporocajo Pravila k Slovenskemu pravopisu za vkljucevanje tujih imen v slovenscino, seveda pa sem se morala tudi precej podrediti urednisko usklajenemu zapisovanju, saj je bil vodnik Mesto na dlani: London le ena od knjig iz zbirke turisticnih vodnikov po zanimivih evropskih in svetovnih prestolnicah.
Tudi pri prevajanju lastnih imen moramo namrec upostevati poglavitno nacelo prevzemanja tujih besed v slovenscino, se pravi, da se je treba najprej vprasati, ali je mogoce doloceno lastno ime posloveniti, se pravi prevesti njegove obcnoimenske sestavine in pri prevodu upostevati znacilnosti slovenskih zemljepisnih lastnih imen. Prav tu pa se v sodobni prevajalski praksi kaze teznja, ki daje vse vecjo prednost citatnemu oziroma polcitatnemu zapisovanju lastnih imen. Tak nacin je s prevajalskega stalisca seveda najlazji, za jezikovnega poznavalca dolocnejsi, vendar bralcem in uporabnikom, ki ne znajo tujega jezika, zal ne razodene pomena. S taksnim nacinom zapisovanja se namrec slovenski jezik prehitro in tudi prevec zlahka umakne tujim besedam in besednim zvezam, ceprav bi se jim moral postaviti vsaj ob bok.
Tezave se torej pojavljajo pri vecbesednih zemljepisnih lastnih imenih z obcnoimensko sestavino, ki je prevedljiva, pa vendar jo danes raje zapisemo v tujejezicnem izvirniku. Prav zato v clanku navajam razlicne tipe zapisovanja tujih lastnih imen v slovenskem sobesedilu ter seveda glosar kontrastivno zanimivih zemljepisnih in stvarnih lastnih imen, ki sem jih po zgledu Klinarjeve obravnave v knjigi Slovenska zemljepisna imena v angleskih besedilih razporedila v podobne pomenske sklope.
2 Razlicni zapisi tujih lastnih imen v slovenskem
sobesedilu oziroma nacini uvajanja angleskih zemljepisnih lastnih imen v slovenska
besedila
2.1 Zapisi tujih lastnih imen v slovenskih
sobesedilih
2.1.2 Citatno zapisovanje lastnih imen
Citatni zapis je upravicen tudi takrat, kadar je leksikalni pomen angleskega zemljepisnega imena drugacen od objekta poimenovanja ali pa je prvotni pomen morda ze precej zabrisan, npr. Lincoln's Inn Fields ali Tower Green. Zapis s prevedenimi obcnoimenskimi sestavinami je v tem primeru manj ustrezen.
Pri citatnem zapisovanju lastnih imen je treba tudi upostevati, da se vse sestavine angleskih vecbesednih lastnih imen pisejo z veliko, medtem ko se v slovenscini navadno pise z veliko le prva beseda v zvezi, druge pa le, ce so tudi sama lastna imena. Pri citatnem prevzemu lastnoimenske besedne zveze moramo torej upostevati angleski pravopis in anglesko pregibanje besednih vrst.
Toda tudi pri citatnem zapisu se pojavljajo tezave, saj se clen v angleskih besednih zvezah vcasih pise z veliko, vcasih pa z malo zacetnico. Raba je v anglescini ocitno se precej neustaljena, tako da se zastavlja prevajalsko vprasanje, kako zapisovati clene pri citatnem zapisu, npr. The Tower of London ali samo Tower of London.
2.1.3 Polcitatno zapisovanje lastnih imen
Kadar se imena ulic, cest ali trgov v turisticnih besedilih nanasajo na zemljevid, jih zapisujemo citatno, pri cemer je dobro ob prvi navedbi zapisati tudi prevedeno obliko v oklepaju, npr. Trafalgar Square (Trafalgarski trg). Kadar citatno obliko ohranjamo, je zaradi jasnosti prevoda priporocljivo, da v besedilu pred lastnim imenom uporabimo se slovensko obcnoimensko dolocilo, ki lastno ime oznacuje, npr. trg Trafalgar Square. V nadaljnjem besedilu navadno uporabljamo polcitatno obliko, npr. na Trafalgar Squaru, ali se raje prevedeno lastno ime s citatno obliko v oklepaju, npr. Trafalgarski trg (Trafalgar Square).
Nekatera vecbesedna lastna imena zapisujemo polcitatno, se pravi tako, da obcnoimenskih sestavin ne slovenimo, tudi zaradi splosne uveljavljenosti ali posebnega pomena (npr. Regent Street oziroma Downing Street). Morda je tudi v nekaterih takih primerih priporocljivo ob prvi omembi citatnega navedka v oklepaju pripisati slovenski prevedek, npr. Regent Street (Regentova ulica).
Posebne tezave pri prevajanju angleskih lastnih imen v slovenscino se pojavijo tudi zaradi nekaterih obcnoimenskih sestavin lastnoimenske besedne zveze, ki ne opredeljujejo ulice, ceste ali avenije v osnovnem pomenu, ampak jih dodatno oznacujejo, npr. Cross (kriz?), Place (ploscad?), Terrace (terasasta ulica?), Fields (poljane?). V slovenski jezik jih zato najraje prevzemamo bodisi polcitatno, npr. na Charing Crossu, oziroma citatno z obcnoimenskim levim prilastkom, npr. na ulici Charing Cross.
Tezave povzroca tudi dejstvo, da je prvotni pomen nekaterih obcnoimenskih sestavin v resnici zdaj ze zabrisan, npr. Garden v lastnoimenski zvezi Covent Garden ne pomeni vec vrta, ampak trg, zato lastnoimensko zvezo raje ohranjamo citatno oziroma polcitatno, kakor se je zaradi svoje znamenitosti tudi uveljavila. Podobno imamo v slovenscini zvezo za ljubljansko stanovanjsko sotesko Ferantov vrt, kjer je bil nekoc sicer res vrt.
Pri polcitatnem prevzemanju angleskih besed in besednih zvez v slovenscino je pomembno poznavanje pravopisnega pravila o nemem samoglasniku na koncu osnove (SP, 1994: 97, odst. 772), ki se ohranja, kadar odloca o izgovoru pred njim stojecih crk, npr. na Portland Placeu ali na Devonshire Terraceu. Kadar pa nemi samoglasnik na koncu osnove ne odloca o izgovoru pred njim stojecih crk, se tudi pri tvorbi svojilnih pridevnikov v zapisu izpusca, npr. iz zveze Sloane Square izpeljani prevod Sloanov trg.
Vedeti moramo tudi, da lahko polcitatno zvezo izpeljemo samo iz edninske oblike v anglescini sicer mnozinskega navedka, saj bi sicer citatno mnozinsko obliko iz anglescine s slovensko mnozinsko koncnico podvojili, npr. na Lincoln's Inn Fieldih (in ne *Fieldsih); v takih primerih raje ohranimo citatni zapis na Lincoln's Inn Fields.
2.1.4 Prevedena lastna imena
Zaradi dolocljivosti objektov je primerno, da ob prvi omembi v besedilu navedemo za slovenskim prevedkom angleskega zemljepisnega lastnega imena tudi izvirno citatno ime v oklepaju, npr. cerkev sv. Jerneja Velikega (St. Bartholomew-the- Great), Mestna hisa (City Hall), Zidovski muzej (Jewish Museum) ali Trdnjavski most (Tower Bridge).
Pri prevajanju vecbesednih zemljepisnih lastnih imen naletimo na naslednje tezave.
Ker so angleske samostalniske zveze tvorjene z imenovalniskim levim prilastkom, vecinoma ne moremo vedeti, ali gre v slovenscini za vrstni ali za svojilni pridevnik. Preden lahko taksno lastno ime slovenimo, moramo torej ugotoviti, ali angleski levi prilastek pomeni krajevno ali osebno lastno ime ali pa gre celo za stvarno ime (ime poslopja). Razumljivo je, da to zahteva veliko dela, saj je treba podatke iskati po mnogih drugih knjigah s sorodno vsebino in po razlicnih enciklopedijah. Le kadar res ne moremo ugotoviti, kaj lastnoimenska sestavina v besedni zvezi pomeni, je seveda najbolj prav, da krajevno oziroma osebno ali morebiti stvarno lastno ime v tovrstnih vecbesednih zvezah pustimo v citatnem zapisu.
Primera:
Sutton House = Suttonov dvorec (po Thomasu Suttonu); prevod;
Ham House = dvorec Ham (ne vemo, za kaksno ime gre; uporabimo pa zapis
po analogiji z dvorcem Visoko).
Pri tvorjenju vrstnih pridevnikov moramo biti pazljivi zlasti na besede in oblike z
neobstojnim samoglasnikom. Kadar r-ju sledi soglasnik (kot se to zgodi pri izpeljavi
besed s priponskimi obrazili -ski, -ska in -sko), namrec polglasnika pred r po
pravilu ne zapisujemo, npr. Westminster Abbey je v slovenscini
westminstrska opatija (SP, 1994: 94, odst. 742).
Tezavno je prevesti tudi ime ulice Great Russell Street po obcnoimenskih sestavinah, tako da ga najraje puscamo v citatnem ali polcitatnem zapisu. Prevajalec namrec v tem primeru ne ve, ali je poslovenjeni prevod Velika Russllova ulica sploh lahko sprejemljiv, saj taksnih zvez (velika ... ulica) v slovenskih poimenovanjih ulic in trgov nimamo.
Kontrastivno zanimiva je tudi obravnava imen sakralnih arhitekturnih objektov v anglescini in slovenscini. Iz Pravil k Slovenskemu pravopisu je namrec mogoce razbrati, da se imena poslopij in samostojnih zgradb, med katere se uvrscajo tudi cerkve in drugi sakralni objekti, pisejo z veliko zacetnico kot v primerih Sveti Jozef (ime cerkve v Mariboru, SP, 1994: 21, odst. 68) in Sikstinska kapela (SP, 1994: 23, odst. 87). Pri slovenjenju angleskih sakralnih objektov z obcnoimensko sestavino pa se izkaze, da tovrstne objekte v slovenscini vecinoma poimenujemo le kot vrstna imena, zapisana z malo zacetnico, in ne kot lastna imena, zapisana z veliko zacetnico. Westminster Abbey, ki je v anglescini lastno ime, tako v slovenscini postane zgolj westminstrska opatija, St Paul's Cathedral pa katedrala sv. Pavla.
Pravopis razen Sikstinske kapele zal ne navaja nobenega primera za lastno ime sakralnega objekta, ki bi vsebovalo obcnoimensko sestavino cerkev, opatija, katedrala, bazilika ipd., in tudi kapela sv. Jurija na Ljubljanskem gradu se v turisticnem vodniku po Sloveniji pise z malo zacetnico (Krusic, 1995: 133). Niti med imeni ustanov v Pravopisu (SP, 1994: 23, odst. 97) ne najdemo nobenega primera z omenjenimi obcnoimenskimi sestavinami, tako da zgled za poimenovanje npr. Zupnijska cerkev sv. Jozefa (po analogiji z Osnovna sola Franceta Bevka) med pravili zal ni naveden.
Zastavlja se torej vprasanje, kaksna so pravzaprav lastna imena posameznih cerkva in kako lahko posamezno cerkev poimenujemo kot doloceni in ne le kot vrstni objekt. Iz pojasnila v oklepaju (SP, 1994: str. 21, odst. 68) lahko razberemo, da se dolocena cerkev v Mariboru imenuje Sveti Jozef, kot bi bil to poseben primerek, ceprav poznamo cerkev z imenom Sveti Jozef tudi v Ljubljani in verjetno se marsikje. Imena krscanskih sakralnih objektov se tudi drugod imenujejo zgolj po svetniku, bozji osebi ali skrivnosti in se kot taka zapisujejo z veliko zacetnico, npr. Sv. Peter, Sv. Janez v Lateranu, Sv. Marija Velika (Mohorjev koledar 2000 Mohorjeve druzbe v Celju) - toda, kadar jih v slovenscini zapisemo z obcnoimenskim dolocilom, iz neznanega razloga uporabljamo samo malo zacetnico, npr. bazilika sv. Petra itn.
To se posebej preseneca, ker se nekatera poljudna poimenovanja slovenskih cerkva v slovenskih turisticnih vodnikih pisejo z veliko zacetnico, vendar le takrat, kadar nimajo ob sebi lastnoimenskega dolocila, npr. Ursulinska cerkev (Krusic, 1995: 126), toda ursulinska cerkev sv. Trojice (Krusic, 1995: 124), Franciskanska cerkev (Krusic, 1995: 128), toda cerkev Marijinega oznanjenja, in Trnovska cerkev (Krusic, 1995: 138), toda cerkev sv. Janeza Krstnika (Krusic, 1995: 138).
Iz tega najbrz sledi, da imena cerkve Sveti Jozef ni mogoce nadomestno daljse poimenovati kot Cerkev sv. Jozefa, tj. po analogiji s sopomenskim oziroma nadomestnim poimenovanjem nekaterih drugih stvarnih zemljepisnih lastnih imen, pri katerih se ohrani velika zacetnica. Raba zveze cerkev Sveti Jozef, v kateri je beseda cerkev zgolj obcnoimenski imenovalni prilastek k lastnemu imenu Sveti Jozef, je seveda neobicajna, saj se verjetno ravna po pravilu o imenih ustanov, pri katerih se ime in priimek kot neprva sestavina pravilno rabita le v rodilniku (SP, 1994: 24, odst. 98). Toda Gimnazija Franceta Preserna se pise z veliko zacetnico, kadar mislimo na vrsto ustanove, tudi z malo zacetnico (SP, 1994: 24, odst. 104), vendar gimnazije ne bi mogli kot cerkve imenovati brez obcnoimenskega dolocila, se pravi samo France Preseren.
Predvidevamo lahko torej le, da se zapisa cerkve z veliko zacetnico v poimenovanjih objektov na splosno ogibamo, ker Cerkev z veliko zacetnico po nekem drugem pravopisnem pravilu pomeni krajsavo za cerkveno obcestvo, cerkveno skupnost ali organizacijo (SP, 1994: 18, odst. 38). Po tem pravilu naj bi torej Cerkev sv. Jozefa pomenila najverjetneje le posebno cerkveno skupnost, ne vidim pa razloga, zakaj ne more obenem pomeniti tudi imena dolocenega sakralnega objekta. Pravopis namrec ne navaja primerov obeh moznosti, vendar se lektorji raje drzijo vrstnoimenskega zapisa, se posebej ker za vse vrste stvarnih lastnih imen velja, da pisemo poimenovanja z malo zacetnico, kadar ne mislimo na uradno lastno ime objekta oziroma ustanove, temvec zgolj na njihovo vrsto (SP, 1994: 24, odst. 104). Omenjeno pravilo uvaja uradni naslov oziroma ime kot merilo dolocenosti, kar je sicer pri razlikovanju prakticno, vendar ne more pomeniti kriterija za pomensko razlikovanje med vrstnostjo in posameznostjo.
Upraviceno se lahko torej vprasamo, zakaj se v anglescini sme uporabljati cerkev, katedralo in opatijo kot sestavni del lastnega imena, slovenscina pa te moznosti vecinoma ne dopusca. Ne zdi se namrec bistveno, kaksno je uradno ime sakralnega objekta, saj bi se moralo nadomestno ime prav tako zapisovati z veliko zacetnico, npr. Sveti Jozef in Cerkev sv. Jozefa. Zdajsnja splosna vrstnoimenska raba tipa cerkev sv. Jozefa z obcnoimenskim imenovalnim dolocilom pove namrec le, da govorimo o vrsti objekta in ne o posameznem objektu. Pri opisu dolocenega sakralnega objekta kot turisticne znamenitosti pa navadno ne mislimo na vrsto objekta, kar zapisujemo z malo zacetnico (SP, 1994: 28, odst. 151), ampak seveda na tocno dolocen stavbni objekt, kar bi morali zapisovati z veliko zacetnico.
Pravopisna pravila so torej glede poimenovanj sakralnih objektov videti se precej nedorecena, kar gotovo prica o druzbenopoliticnem vplivu na jezikovna vprasanja v desetletjih pred ustanovitvijo slovenske drzave. Ne samo pri imenih cerkva kot arhitekturnih objektov in ustanov, tudi pri poimenovanju veroslovnih imen (SP, 1994: 19, odst. 47) sta v pravopisu navedena primera z malo zacetnico, ki se v cerkvenih besedilih vecinoma ne upostevata (npr. Sveti duh se v rabi pise Sveti Duh; enako se tudi Sveta trojica navadno pise Sveta Trojica). Posebno vprasanje je ob tem tudi zapisovanje besede sveti oziroma sv. bodisi z veliko ali malo zacetnico, kar bi bilo treba v Pravopisu tudi natancneje opredeliti. Podobne zagate se tako pojavljajo se pri imenih praznikov, npr. bozic, silvestrovo, velika noc, ki se v slovenscini pisejo z malo zacetnico (SP, 1994: 28, odst. 150), toda ze raba v novejsih slovenskih natisih na bozicnih in novoletnih ter velikonocnih voscilnicah kaze, da se pravopisno pravilo vecinoma ne uposteva. Z veliko zacetnico se v anglescini pisejo tudi poimenovanja pomembnih zgodovinskih dogodkov (npr. Second World War), cemur v slovenscini z malo zacetnico (npr. druga svetovna vojna) ne pripisujemo toliksne veljave.
Podobno kot s cerkvami je tudi z imeni palac in dvorcev kot arhitekturnih stvaritev, kadar so poimenovane po svetniku, npr. palaca sv. Jakoba. V anglescini se imena palac in dvorcev dosledno pisejo z veliko zacetnico, saj gre za oznacevanje dolocene stavbe, v slovenscini pa jih pisemo z veliko le takrat, kadar je pridevniski prilastek izpeljan iz osebnega ali krajevnega imena, npr. Aleksandrina palaca in Westminstrska palaca. Ponovno se zastavlja vprasanje, zakaj pisemo westminstrska opatija samo z malo zacetnico, Westminstrska palaca pa z veliko, saj gre v obeh primerih za imeni arhitekturnih objektov.
Tezave pri slovenjenju stvarnih zemljepisnih lastnih imen povzroca tudi razlicen pomenski obseg posameznih obcnoimenskih sestavin. Pomensko sirsa kot v slovenscini je v anglescini npr. beseda House, saj House v nekaterih primerih pomeni ze kar slovenski dvorec. Poznamo na primer Tavcarjev dvorec Visoko, ki bi mu ne mogli reci hisa Visoko.
Tudi pri prevajanju besede Gallery v lastnoimenskih zvezah moramo biti pozorni, saj lahko Gallery pomeni razstavni prostor, prehod ali tudi balkonski prostor v gledaliscu.
2.2 Nacini uvajanja tuje zveze v slovensko
sobesedilo
1. Prva omemba v strnjenem besedilu naj ima pred citatnim navedkom angleskega zemljepisnega lastnega imena vedno obcnoimensko dolocilo, npr. na trgu Trafalgar Square.
2. V nadaljevanju besedila se angleska besedna zveza v slovenscini lahko sklanja kot polcitatna zveza, npr. na Trafalgar Squaru (kot npr. v slovenski lastnoimenski zvezi v Slovenj Gradcu), k cemur tezi sodobna prevajalska praksa. Koncni nemi -e v angleski besedi Square po slovenskem pravopisu (SP, 1994: 97, odst. 772) izpade v vseh slovenskih sklonih, razen v imenovalniku in tozilniku, saj -e ne odloca o izgovoru pred njim stojecih crk.
3. Priporocljivo pa je, da se angleska lastnoimenska zveza v slovenskem besedilu navaja s prevedenimi obcnoimenskimi sestavinami, pri prvi omembi z izvirnim lastnim imenom v oklepaju, kakor v svoja besedila zapisujejo zlasti starejsi ugledni leposlovni prevajalci, npr. na Trafalgarskem trgu.
3 Anglesko-slovenski glosar
1. Imena mestnih cetrti oziroma mestnih sosesk;
2. imena ulic, cest, poti, drevoredov in avenij;
3. imena trgov in ploscadi;
4. imena prehodov, pasaz in galerij;
5. imena mostov;
6. imena spomenikov;
7. imena cerkva, katedral, kapel in drugih sakralnih objektov;
8. imena palac, dvorcev, dvoran, soban, sob, grascin, gradov, trdnjav,
his, stavb in poslopij;
9. imena ustanov;
10. imena trznic;
11. imena parkov;
12. imena vrtov;
13. ledinska imena;
14. imena gricev oziroma hribov;
15. imena voda, prekopov, otokov, bregov in nabrezij.
Znacilni primeri iz izvirnega angleskega in prevedenega
slovenskega besedila in nekaj prevajalskih moznosti:
3.1 Imena mestnih cetrti oziroma mestnih sosesk
3.2 Imena ulic, cest, poti, drevoredov in
avenij
3.3 Imena trgov in ploscadi
3.4 Imena prehodov, pasaz in galerij
3.5 Imena mostov
3.6 Imena spomenikov
3.7 Imena cerkva, katedral, kapel in drugih
sakralnih objektov
3.8 Imena palac, dvorcev, dvoran, soban, sob,
grascin, gradov, trdnjav, his, stavb in poslopij
3.9 Imena ustanov, druzb
3.10 Imena trznic
3.11 Imena parkov
3.12 Imena vrtov
3.13 Ledinska imena
3.14 Imena gricev oziroma hribov
3.15 Imena voda, prekopov, otokov
Viri
Nicholson, Louise (1996). City Pack: London. Basingstoke: AA Publushing.
Nicholson, Louise (1997). Mesto na dlani: London. Prevedla Mojca Hocevar. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Literatura
Klinar, Stanko (1994). Slovenska zemljepisna imena v angleskih besedilih. Radovljica: Didakta.
Slovenski pravopis 1: Pravila (1994). 4., pregledana izdaja (s stvarnim kazalom). DZS: Ljubljana.
Toporisic, Joze (1976). Slovenska slovnica. Maribor: Zalozba Obzorja.
Krusic, M. (uredn.) s sod. (1995). Slovenija: Turisticni vodnik. Ljubljana: Zalozba Mladinska knjiga.
Opombe