Kodni sistem Slovenska knjizevnost Avtorji Urednistvo <-> bralci |
Jezik in slovstvo Ocene in porocila |
Jezik in slovstvo Kazalo letnika Zadnja verzija |
Franciszek Sawski Wiktor Jarosaw Darasz |
Dve oceni Slovensko-poljskega slovarja
2.
Slovenski jezik ima posebno mesto v druzini slovanskih jezikov. Je
najbolj na zahod potisnjen juznoslovanski jezik, ki se na eni strani veze na severna
narecja srbsko-hrvaskega jezika, na drugi pa na juzno obmocje zahodnoslovanskega
jezikovnega prostora.
Zacetki danasnjega slovenskega knjiznega jezika segajo v sredino 16. st. Njegov nastanek je spodbudila reformacija. Prvi spomeniki slovenskega jezika (t. i. Brizinski spomeniki) iz 10. st., ki se sicer navezujejo na starejso starocerkvenoslovansko izrocilo na ozemlju slovenscine, so izjemen primer, saj med 11. in 15. st. v dezeli, ki je bila pod mocnimi germanskimi in latinskimi vplivi, skoraj ne srecamo zapisov v maternem jeziku. Tako kot drugod je tudi tukaj sele reformacija za svoje propagandne namene uporabila narodni jezik, razumljiv celotni druzbeni skupnosti. Tvorec knjiznega jezika je bil Primoz Trubar, zagovornik luteranstva, ki je prvi pisal po slovensko. Trubarjev jezik se opira na njegovo domace dolenjsko narecje. Knjizna slovenscina se je nato oblikovala in izciscevala pri drugih protestantskih pisateljih 16. st. Omeniti je treba predvsem Sebastijana Krelja, ki je izmed vseh pisal verjetno najcistejsi jezik (prevod Postile, 1567), Jurija Dalmatina (prevod Biblije, 1584) in Adama Bohorica, avtorja prve slovenske slovnice (1584).
3.
Danasji slovenski knjizni jezik se je razvijal nekaj stoletij. Zato so v
njem zdruzene nekatere starejse znacilnosti (iz 16. st.) in nove, zive, ne le iz
enega osrednjega, to je dolenjskega narecja, ceprav je teh najvec, ampak tudi iz
drugih narecij, predvsem iz govorov Gorenjske (kjer lezi prestolnica Slovenije,
Ljubljana). Ce k temu dodamo se vpliv stare cerkvene slovanscine in drugih slovanskih
jezikov, zlasti srbohrvaskega, pa tudi mocan vpliv romanskega in germanskega
sosedstva, bomo dobili popolno sliko danasnje knjizne slovenscine.
4.
Kot se lahko poucimo v Uvodu, segajo poljsko-slovenski kulturni stiki v
konec 18. st. Skoraj 120 let je minilo od izida prve poljske knjige, prevedene v
slovenscino. Leta 1977 je izsel prvi poljsko-slovenski slovar Franceta Vodnika, ki je
v pomoc »slovenskim prevajalcem poljskega leposlovja in strokovne literature ter
vsem tistim Slovencem, ki jim je poljscina potrebna pri poklicnem delu ali v osebnem
zivljenju«. Pred nekaj desetletji je izsel tudi ucbenik slovenskega jezika za
Poljake, ki sta ga napisala Tone Pretnar in Emil Tokarz.
5.
Sestavljalca slovarja sta v poljski in slovenski slavisticni vedi dobro
znana. Boena Ostromcka --- Frczak je profesorica na Univerzi v Lodzu, s katero je
povezana ze vec kot trideset let. Izsla je iz sole pokojnega prof. Witolda miecha. Med svojim desetletnim delom
na Univerzi v Ljubljani si je pridobila poglobljeno znanje slovenskega jezika. Sedaj
pise studijo o vprasanjih dvojezicne leksikografije, ki bo temeljila na gradivu
obravnavanega slovarja.
Poudariti je treba, da je Boena Ostromcka --- Frczak zacela sestavljati slovar sama in ga sama tudi koncala. Posvetila mu je deset let svojega zivljenja. Bilo je dobro, da se ji je k sodelovanju posrecilo pritegniti dr. Toneta Pretnarja.
Dr. Tone Pretnar - pomemben slavist, poznavalec slovanskega verza, odlicen prevajalec poljske poezije. Zaljubljen je bil v Poljsko in poljski jezik. Obvladal ga je mojstrsko in vsestransko. Dolga leta je bil lektor slovenskega jezika in predavatelj slovenske knjizevnosti na Jagelonski univerzi (nazadnje na Slezijski univerzi). Zal je prezgodnja smrt (16. novembra 1992) prekinila njegov znanstveni razvoj. Prekinila je tudi njegovo delo pri Slovensko-poljskem slovarju. Tako je Boena Ostromcka --- Frczak morala slovar dokoncati sama.
6.
Kdor se je doslej zanimal za slovenski jezik, je imel na voljo dva velika
temeljna slovarja (razen seveda vec dvojezicnih slovarjev, npr. slovensko-
srbohrvaskega, slovensko-angleskega, slovensko-nemskega). Novi Slovar slovenskega
knjiznega jezika (I-V, Ljubljana 1970-1991) prinasa celovito podobo besedisca
danasnjega slovenskega knjiznega jezika. Gre za strogo znanstveni enojezicni slovar,
ki v slovenscini pojasnjuje posamezne besede, zato ga tujec s tezavo uporablja. Prav
zato se pogosto uporablja drugi veliki slovar, tj. Slovensko-nemski slovar Maksa
Pletersnika (I-II, Ljubljana, 1894-1895). Pri tem radi pozabljamo, da gre pravzaprav
za tezavrus slovenskega jezika, ki zajema tako novejse besedisce (19. st.) iz
razlicnih, ne zmeraj zanesljivih virov, kot tudi staro iz davnih obdobij ter narecno.
Ta slovar je treba uporabljati premisljeno, uporabo pa olajsujejo krajsave, katerih
pomenske reference so navedene v uvodu. Tako npr. beseda vék danes v
slovenscini in poljscini pomeni 'wiek' (casovno razdobje, starost, zivljenje). Pri
Pletersniku pa je poleg tega pomena naveden tudi - in predvsem - prastar,
praslovanski pomen 'moc', izprican pri pisateljih iz 16. st., pa tudi v davnih
narecjih (psl. vk, prim. lit. vikas 'moc, zivljenjska moc,
zivljenje').
7.
Slovar obsega okrog 40000 besed. Zajema temeljno besedisce slovenskega
jezika. Izbor gesel, ki se ravna po jezikovnem cutu, je ustrezen. Narecne besede v
njem upraviceno niso upostevane. Omejena je raba arhaizmov in strokovnega izrazja.
Temeljna poteza slovarja je vsestranska, prodorna oznaka slovenske besede in njenega poljskega ustreznika. Pri tem se vidi, da sta sestavljalca posebej skrbela za to, da bi besedo postavila na ustrezno mesto v slovenskem in poljskem leksikalnem sistemu.
Zmeraj je naveden slovenski naglas, kar je pravilno, saj ima slovenscina premicni, svobodni in tonemski naglas. Naglas pomembno vpliva ne le na kvantiteto, temvec tudi na barvo samoglasnikov.
V slovarju je uporabljen bogat sistem oznacevalnikov, tako za slovenskim geslom kot tudi za njegovim poljskim ustreznikom. Za samostalniki sta po potrebi navedena spol in edninska rodilniska koncnica. Spol je oznacen v obeh jezkih, ce se slovenski in poljski samostalnik v tem pogledu razlikujeta.
Pri glagolih je zmeraj pripisan vid, ce je potrebno, pa tudi sedanjiska koncnica za prvo osebo ednine. Posamezni pomeni so loceni z arabskimi stevilkami. Posebej je treba poudariti bogato frazeologijo, s katero je ponazorjen navedeni pomen.
Pomemben avtorski dosezek je locevanje temeljnega besedisca od slogovno zaznamovanega. Tako so pri arhaicnih, pogovornih ali knjiznih besedah kazalke, ki vodijo k temeljnih besedam, npr. arhaicno bácva 'beczka' k sód; knjizno vígred 'wiosna' k pomlad; pogovorno znídar h krojác.
8.
Tu pa je nekaj primerov, ki naj ponazorijo pogosto arhaicnost kot
posebnost slovenskega besedisca:
bôzic bozíca 'Boe Narodzenie' (prim. stpolj. v Bogorodici Boyc 'bozji sin', psl. zah. in juz. nar. bozitj 'bozji sin');
dêbel -éla 1. 'gruby, tgi, tusty': debel clovek 'gruby czowiek', debel prasic 'tusty prosiak'; 2. 'gruby': debela knjiga 'gruba ksika', debel glas 'gruby gos'; 3. 'duy, wielki': debele solze 'wielkie zy'; prim. tudi debeli cetrtek 'tusty czwartek' (nar. psl. jslov. in vzhslov. debel);
dèz -jà'deszcz': priti z dezja pod kap 'wpac' z deszczu pod rynn' (psl. dzdz, stpolj. deszcz dda);
dezêla 1. 'kraj, kraina, stronna': rodna dezela 'kraj rodzinny'; 2. 'prowincja'; 3. 'wie': ziveti na dezeli 'mieszkac' na wsi' (praslovanski izvor negotov, gl. Sownik prasowiaski V, 63, dàzal);
in 1. 'i': kruh in sol 'chleb i sól'; 2. 'a': mlad, in tako pokvarjen 'mody a taki zepsuty' (starosln. inu, ino, in 'i');
krív 1. 'krzywy': krive noge 'krzywe nogi'; 2. 'krty': hoditi po krivih poteh 'chodzic' krtymi drogami'; 3. 'winny, winien': cutiti se krivega 'czuc' si winny'; kriva prisega 'krzywoprzysistwo' (psl. kriv);
krùh krúha 'chleb' (psl. kruh 'czc' uamana, uomek, kawaek np. chleba', o razvoju pomena 'chleb' glej. F. Sawski, Sownik etymologiczny jzyka polskiego, III. z., s. 165);
ledvíca 'nerka' (stpolj. 15.-16. st. ldwica, ldwica (z istim pomenom), prvotno pomanjsevalnica od psl. ldva, ldvja 'ldwie; nerka'), prim. sln. sopomenko obíst 'ledvica', nar. psl. ob-istje : isto -esa pl., ze stcsl. istesa 'ledvice'.
máti -ere 'matka', stara máti 'babcia' (stpolj. mac', izjemoma maci, psl. mati matere);
otròk -ôka 'dziecko' (prim. stpolj. otrok 'modzieniec; suga', stcsl. otrok 'otrok, fant; sluga', ze psl. otrok);
pót -í f. 'droga' (knjizno m.!), prim. stpolj. 15. st. pc' 'wdrówka, podró', stcsl. pt m. 'droga', ze psl. pt m.;
pròst prôsta 1. 'wolny': prosti cas 'wolny czas'; 2. 'zwolniony, uwolniony': biti prost davkov 'byc' zwolniony z podatków'; 3. arh. 'prosty, zwyky, zwyczajny'; 4. arh. 'prostacki' (psl. prost, glede temeljnih slovenskih pomenov prim. stpolj. procic' 'wyswobadzac', wybawiac'', A. Brückner, Sownik etymologiczny jzyka polskiego, s. 439);
resníca 1. 'prawda'; 2. 'rzeczywistoc''; prislov rés 'prawda, rzeczywicie' (prim. stcsl. v Sinajskem psalterju rsnota 'prawda', podstava je psl. nar. pridevnik rsn 'prawdziwy', slovensko résen 'powany', pri Pletersniku rezijansko risno 'naprawd'); v pomenu 'prawda' tudi arh. ístina (psl. istina, o stpolj. icina gl. F. Sawski, n. d. 1. zv., s. 472);
resíti 1. 'uratowac', ocalic''; 2. 'uwolnic', oswobodzic''; 3. 'wybawic', zbawic', wyzwolic''; 4. 'rozwizac''; 5. 'rozpatrzec'' (psl. rsiti, stpolj. l. 1500: roz-rzeszyc' ali rozwizac', stcsl. rsiti 'rozwizac'', polj. kas. nar. esëc 'wizac'';
rók 'termin': ta rok je prekratek 'ten termin jest za krótki' (stpolj. rok 'ts.', danes samo roki sdowe, psl. rok; v pomenu 'annus' slovensko léto: novo leto 'Nowy Rok');
sijáti síjem 'wiecic', byszczec' si': sonce sije 'soce wieci', okna so sijala v soncu 'okna byszczay si w socu' (prim. stcsl. sijati, sjati (z istim pomenom), ze nar. psl. sijati);
túj 1. 'obcy': tuj clovek 'obcy czowiek'; 2. 'cudzy'; 3. 'zagraniczny': na tujem 'na obczynie (natancna ustreznica: stcsl. tuzd, prim. polj. cudzy, gl. F. Sawski, n. d., zv. 1, s. 109);
véka 'powieka' (ze stcsl. vko /z istim pomenom/ v Sinajskem psalterju, prim. polj. po- wieka);
veléti -im 1. 'kazac', rozkazac', przykazac''; 2. 'powiedziec'' (stcsl. velti 'rozkazac'; chciec', wyraac' wol', nar. psl. velti);
vêlik -íka 'wielki, duy': veliki teden 'Wielki Tydzie', velika noc 'Wielkanoc', veliki traven 'maj' (stpolj. do 16. st. wieliki, v 16. st. prevlada okrajsana oblika wielki, psl. velik);
vèn prislov 'na zewntrz': iti ven 'wyjc''; ven! 'wyjd(cie)!' (prim. stpolj. wen 'poza wntrze, na zewntrz, na dwór', psl. vn);
zájtrk 'niadanie', pri Pletersniku tudi se prvotno zâjutrek /z istim pomenom/: jútro 'poranek' (prim. stpolj. v Biblii królowej Zofii zajutrek 'wczesna pora dnia, ranek').
9.
Kriticnih pripomb ni veliko. Pod geslom túj 'obcy; cudzy'
najdemo zanimivo zvezo: tujega nocemo, svojega ne damo 'cudzego nie chcemy,
swojego nie damy'. Toda v slovarju oblika nocemo ni pojasnjena. Vendar je pod
geslom hotéti 'chciec'' spet fraza: hoces, noces, moras 'czy
chcesz, czy nie chcesz, musisz'. Pri tem nas resuje Pletersnikov slovar. V njem imamo
pod hotati zanikano obliko ne hoteti, sedanji cas necem : nocem
'nie chciec''. Tudi Slovar slovenskega knjiznega jezika navaja slogovne razlicice
nocem : necem : cem, hotéti. Oblika nocem je seveda nastala
pod vplivom temeljne hocem, prim. zg. zvezo hoces, noces, moras. V
slovarju bi zato pricakovali opozorilo glede te zanimive oblike.
10.
V slovenscini so se ohranili sledovi psl. nar. glagola grsti grdè 'ic', nadchodzic'' v sedanjiski obliki grèm :
grém. Tako imamo poleg nedolocnika íti 'ic'' tudi sedanjik grèm :
grém: otroci gredo v solo 'dzieci id do szkoy'. Torej bi bila spet primerna kaksna kazalka pri grem, gredo.
11.
Temeljni besedni zaklad je v slovarju vzorno zajet. Opazil sem le
pomanjkanje zanimivega pridevnika vél: vèl véla 'wiotki'
(Slovar slovenskega knjiznega jezika: 'ki je zaradi pomanjkanja vode, sokov izgubil
trdnost, napetost, gladkost'). Besedo najdemo tudi v Vodnikovem Poljsko-slovenskem
slovarju.
12.
Slovensko-poljski slovar Boene Ostromcke ---
Fczak in Toneta Pretnarja je
vzorno delo. Vidi se, da sta ga avtorja pisala z ljubeznijo do obeh jezikov -
slovenskega in poljskega. Nedvomno bo koristil sirjenju in poglabljanju kulturnih,
znanstvenih in gospodarskih stikov med Slovenijo in Poljsko.
Brzkone se ne bomo motili, ce recemo, da se je z nastankom suverene slovenske drzave povecal tudi ugled slovenskega jezika, ki je dobil polozaj uradnega jezika nove drzave. Sicer je res, da je imela slovenscina formalno enak polozaj ze kot ena izmed zveznih republik Jugoslavije, toda »jugoslovanski« jezik, ki je v mednarodnih odnosih predstavljal federativno drzavo, je bil vendarle jezik, ki se je do nedavnega imenoval srbohrvaski. Jugoslavistika kot samostojna studijska smer je na tujih univerzah dejansko pomenila isto kot srbohrvatistika, slovenscina pa se je morala (podobno kot makedonscina) zadovoljiti s skromnim lektoratom. Zaradi tega so se nasi slovenisti vecinoma prekvalificirali iz srbohrvatistov (pretezno kot samouki). V trenutku, ko si je Republika Slovenija pridobila popolno neodvisnost, so za slovenistiko nastopili ugodnejsi casi. Na Poljskem je studij samostojne slovenistike prva razpisala Slezijska (1991), nato pa se Varsavska univerza (1993). V letu 1996 so predavalnice slezijske univerze zapustili prvi diplomanti slovenske filologije.
Politicni in trgovinski stiki med Poljsko in Slovenijo se dobro razvijajo, kar dokazujejo obojestranski obiski na najvisji ravni, pa tudi reklame za farmacevtske izdelke tovarne Lek na poljski televiziji. Proces obojestranskega spoznavanja in zblizevanja pa je Slovencem in Poljakom vendarle otezevalo dejstvo, da doslej ni bilo slovensko-poljskega slovarja. Obstajal je le Poljsko-slovenski slovar Franceta Vodnika, ki je izsel pred skoraj dvajsetimi leti.1 Zapolnjevanja te slovaropisne vrzeli sta se lotila s slovenske strani Tone Pretnar, s poljske pa Boena Ostromcka --- Frczak.2
Za uvod nekaj besed o avtorjih. Tone Pretnar, ki ni dozivel izida svojega dela (umrl je l. 1992), je bil literarni zgodovinar, pesnik in pomemben prevajalec iz poljske knjizevnosti, predvsem poezije - od Kochanowskega do Miosza. Vec let je delal kot lektor slovenskega jezika na poljskih univerzah v Varsavi, Krakovu in Katovicah. Njegova jezikovna kompetenca je bila izjemna: po potrebi je sproti pisal verze v poljscini in to spretnost uporabljal predvsem pri skladanju posvetil in sestavljanju humoristicnih priloznostnih pesmi. Boena Ostromcka --- Frczak ima prav tako bogate izkusnje v poucevanju jezika, saj je bila lektorica za poljscino na Univerzi v Ljubljani. Oba avtorja sta imela glede na visoko strokovno raven na svojih podrocjih, nenehno preverjano s poucevalno prakso, vse pristojnosti tudi za uresnicitev ustreznega slovaropisnega nacrta. Slovensko-poljski in obenem literarno-jezikoslovni duet naj bi zagotavljal objektivnost pri izbiri jezikovnega gradiva in njegovi slovarski oznaki.
Slovar B. Ostromcke --- Frczak in T. Pretnarja je zavestno nadaljevanje in dopolnitev slovarskega dela Franceta Vodnika. Avtorja sta pri svojem delu uporabljala tudi veliki slovar slovenskega jezika, obsegajoc v celoti nekaj nad 107000 gesel, ki pa je v tistem casu prisel do besed na Pren.3 Po obsegu spada novi slovar med srednje in steje ok. 40000 gesel, torej je glede na obseg besedisca podoben zasnovi Vodnikovega slovarja (obsegajocega ok. 43000 gesel), vendar so prav v razmerju do njega upostevane nekatere spremembe, ki temeljijo predvsem na izpuscanju besed z nizko frekvenco v danasnji poljscini: arhaizmov in knjiznih besed.4 Pripomnimo, da je bil France Vodnik delezen kritike zaradi pretirano sirokega upostevanja tovrstnega besedisca, a ce hocemo biti pravicni, je treba omeniti, da je gradivo za svoj slovar izpisoval pretezno iz poljske klasicne knjizevnosti, ki jo je med Slovenci sam populariziral z lastnimi odlicnimi prevodi, ne pa iz drugih slovarskih obdelav.
Sestavljalca obravnavanega slovarja v slovenskem geslu oznacujeta mesto in vrsto naglasa (ostrivec, krativec, stresica), kar pomeni dolzino samoglasnika (v primeru ostrivca in stresice) in sirok izgovor samoglasnikov e in o (pod krativcem in stresico). Pri samostalnikih navajata spol in rodilnisko koncnico ednine, mestoma pa tudi celotni koncaj edninske rodilniske oblike, ce gre za spremenjeno ali razsirjeno osnovo. Pridevnike zapisujeta v nezaznamovani obliki, tj. v imenovalniku ednine moskega spola. Edninski imenovalnik zenskega spola pri pridevniku navajata, kadar se zaradi samoglasniske premene spreminja osnova, npr. áboten -tna 'gupi, niedorzeczny, niemdry'; bíster -tra 'przezroczysty; sprytny, inteligentny; bystry, szybki'. Glagoli so oznaceni z vidom, v primeru dvojnic ali razlike med sedanjisko in nedolocnisko osnovo pa tudi s sedanjisko koncnico prve osebe ednine. Slovnicni in stilisticni oznacevalniki stojijo takoj za slovenskim geslom. Posamezni pomeni so razporejeni z arabskimi stevilkami, frazeoloske zveze pa so signalizirane s crnim rombom. Temeljno slovarsko besedilo uvajata slovenska abeceda in dvojezicni uvod. Na koncu je seznam krajevnih imen, med katerimi srecamo tudi imena manjsih, toda zgodovinskih poljskih mest: Nisa (Nysa), Ratibor (Racibórz), Sandomir (Sandomierz).
Avtorja opozarjata na primere, ko se poljski in slovenski leksemi razlikujejo po skladenjskih lastnostih. To velja zlasti za (ne)predloznost sklonov ter za rabo razlicnih predlogov v podobnih konstrukcijah. Na primer: brisati tablo z gobo - wycierac' tablic gbk (geslo goba); noz za kruh, papir - nó do chleba, papieru (geslo noz); bojevati se z ramo ob rami - walczyc' rami przy ramieniu (geslo rama). Poleg tega upostevata konstrukcije, ki vsebujejo predlozne pare, enake ali razlicne v obeh jezikih, npr. prevajati iz poljscine v slovenscino - tumaczyc' z polskiego na soweski (geslo iz); delati od sestih do dveh - pracowac' od szóstej do drugiej (geslo od), od pet do glave - od stóp do gów (geslo peta). Navajata frazeoloske zveze, tako tiste, ki imajo dobesedne poljske ustreznike, kot tiste, ki so idiomi slovenskega jezika. Npr.: imeti kaco v zepu - miec' wa w kieszeni (geslo kaca); vzeti noge na rame - wzic' nogi za pas (geslo rama), kakrsen pozdrav, taksen odzdrav - jak Kuba Bogu, tak Bóg Kubie (geslo odzdrav). V slovarju ne manjka ustaljenih zvez, kot je pozor, hud pes! - uwaga, zy pies! (geslo pozor), pa celo vojaskih povelj: noz na pusko! - bagnet na bro! (geslo noz). Posebna gesla imajo svojilni pridevniki, nastopajoci le v frazeologemih: Ahilov, Damoklejev, Pirov - Achillesowy, Damoklesowy, Pyrrusowy.
Kadar v poljscini ustreznik slovenskega gesla ne obstaja, avtorja uporabljata parafrazo. Njena pogosta uporaba kaze na to, da je v slovenscini npr. veliko vec samostalnikov zenskega spola, tvorjenih iz samostalnikov moskega spola, kot v poljscini, npr. cuvarica, cuvarka 'stró'. Vendar se veckrat zgodi, da je opis uporabljen tudi tam, kjer bi bila lahko uporabljena tvorjenka. Tako je npr. 'samica pajka', ki pojasnjuje pomen gesel pajcica, pajklja in pajkulja, preprosto 'pajczyca'.
Drugo, splosnejse vprasanje pa je uporabljanje ali izpuscanje kvalifikatorjev (predvsem slogovnih) tam, kjer bi morali biti. V geslu prikupnost, prevedenem kot 'wdzik, czar, krasa', je vprasanje, ali lahko besedo 'krasa', ki ima ze dolgo zelo omejen obseg rabe v besedilih, navajamo brez kvalifikatorja. Naj pri tem omenim, da je pretirano rabo rodilnika mnozine te besede v moskem izglasju verzov iz operetnih libretov ironiziral Julian Tuwim ze v obdobju med obema vojnama. Tudi raba besede 'czar' v pomenu 'urok' (osebni car) pesa in se pomensko navezuje predvsem na magicne obrede. V geslih potepenec, potepin, potepuh, potepuska lahko zbuja zadrzke raba besede - in to celo na prvem mestu! - 'wasa' (poleg 'wóczga, wóczki, azga'), ki je kot obcno ime sploh ne poznam, ampak le kot priimek nekdanjega predsednika. Verjetno ni dobro tujcem sugerirati besed, katerih raba bo dala ucinek, ki ni v skladu z namerami uporabnika, kot tudi ne redko rabljenih besed brez kvalifikatorjev, zlasti takrat, kadar imamo na voljo vec sinonimov.
Zgodi se tudi, da v razlagi ni uporabljena ravno ustrezna beseda, npr. pogojni odziv (geslo odziv) je pravzaprav 'odruch', ne pa 'refleks warunkowy'. Res sta besedi pomensko blizu, vendar se v tej zvezi v poljscini navadno uporablja 'odruch'.
Knjiga je izdana zelo skrbno, tiskarske napake so redke. Nekaj sem jih opazil, pretezno v poljskem stolpcu seznama zemljepisnih imen: Asyz, Chrowacja, Kambodza namesto Asy, Chorwacja, Kamboda, v slovenskem stolpcu pa Rtic dobrego upanja namesto Rtic dobrega ... Tujec bo posebej tezko odkril napako v geslu ogenj. Zveza dati roko v ogenj je prevedena kot 'dac' rk w ogie' - tu je tiskarska napaka ustrezni tozilnik spremenila v orodnik.
Za sklep lahko ugotovimo, da je delo Boene Ostromcke --- Frczak in Toneta Pretnarja zelo pomembna in vredna pridobitev ne le zaradi pionirskega znacaja, temvec tudi glede na bogastvo jezikovne informacije in vestno obdelavo. Gotovo bo novi slovar ob Vodnikovem Poljsko-slovenskem slovarju in ucbenikih za oba jezika, tj. Rozke Stefanove in Wadysawa £aciaka (za Slovence) ter T. Pretnarja in E. Tokarza (za Poljake) dragocena pomoc pri navezovanju in krepitvi medsebojnih stikov.
K povedanemu naj se dodam, da sta po smrti Toneta Pretnarja delo pri slovarju brez poseganja v njegovo zasnovo s slovenske strani nadaljevala dva ljubljanska polonista: Niko Jez in Vlado Nartnik.
Opombe