Kodni sistem Slovenska knjizevnost Avtorji Urednistvo <-> bralci |
Jezik in slovstvo Ocene in porocila |
Jezik in slovstvo Kazalo letnika Zadnja verzija |
Katja Podbevsek |
Znanstveno srecanje strokovnjakov za govor
Strokovnjaki za govor so se v Zagrebu srecali ze tretjic (prvic v 80. letih, drugic leta 1995). Zanimanje je precejsnje, zato bo tovrstno druzenje verjetno postalo redna oblika seznanjanja strokovne javnosti z novimi znanstvenimi dosezki in ena redkih priloznosti za izmenjavanje strokovnih mnenj z omenjenega podrocja.
V treh dneh (od 10. do 12. decembra) je z referati nastopilo vec kot 75 strokovnjakov, ki se posredno (zdravniki, psihologi, pravniki) ali neposredno (fonetiki za hrvascino, za tuje jezike, logopedi) ukvarjajo z govorom.
Pomembna znacilnost zagrebskih znanstvenih srecanj je odprtost za najrazlicnejsa podrocja, ki jih zajema znanost o govoru, tako v teoriji kot v praksi. Organizatorji so vsebinsko zasnovo Raziskovanj govora razdelili na splosne fonetske teme in na izbrano osrednjo temo. Splosne fonetske teme se ukvarjajo s temeljnimi fonetskimi raziskavami, z rehabilitacijo govora in sluha, z ucenjem tujih jezikov, z govorno normo in s kakovostjo glasu. Osrednja tema pa je izbrana glede na trenutno aktualnost. Letosnja aktualna fonetska tema je bila nevroznanost in govor. V zadnjih desetletjih je razvoj nevroznanosti zelo hitro napredoval, razvili so nove sofisticirane tehnologije za raziskavo mozganskih funkcij in dognali marsikaj novega v zvezi s tem.
Tako nevroznanstveniki kot jezikoslovci, psihologi in fonetiki vedno bolj spoznavajo, da se morata humanistika in naravoslovne znanosti povezati, ce zelimo izvedeti celostne odgovore o delovanju mozganov. Med najbolj zapletenimi mozganskimi funkcijami sta tudi jezikovna in govorna.
Na zagrebskem srecanju so nas seznanili z raziskavami molekularne biologije, ki si prizadeva odkriti gensko strukturo mozganov in najti gene npr. za intuicijo in clovekove psihicne znacilnosti, predpostavljajo pa, da obstaja tudi gen za govor. V iskanju razlik med cloveskimi in zivalskimi mozgani si znanstveniki pomagajo tudi s primerjanjem zivalskih "govorov" (npr. pticje petje) s cloveskim.
Predavatelji s Hrvaskega instituta za raziskavo mozganov so nam predstavili t. i. kortikalni zemljevid, na katerem je mogoce prepoznati dolocena kortikalna polja, ki so specificna za cloveske mozgane. Med njimi sta tudi Brocovo in Wernickovo polje za govor. Nevrobiologija se med drugim ukvarja tudi z vprasanjem, ali so dolocena kortikalna polja res specificno cloveska ali pa so navzoca tudi pri drugih primatih, samo da nimajo specificno modificirane funkcije.
V okviru osrednje teme so nastopajoci govorili se o vplivu prostorskega zaznavanja (spaciocepcija) na misljenje in govor, o tesni povezavi geste in govora (nevropsiholingvistika), o rehabilitaciji govora pri prizadetih mozganih, o povezanosti sluha in ravnotezja (stabilometrija).
Splosne fonetske teme so se ukvarjale med drugim s sodobnim vsehrvaskim govornim standardom, ki ga je eden od predavateljev oznacil kot "stokavski jezik v hrvaskih ustih". Predavatelji so ugotavljali, da zlasti v urbanih srediscih (npr. v Zagrebu) ne locujejo vec mehkega c' in trdega c in da le redki se govorijo in slisijo razlike med tonsko razlicnimi naglasi. Izpostavljeno je bilo vprasanje, ali ima smisel javne govorce siliti govoriti po normi, ce sicer skoraj nihce vec ne govori tako. Strokovna publika v debati ni bila enotna glede misli, da je treba normo prilagoditi vsakdanjemu govoru.
Zanimivi so bili prispevki foneticark s hrvaske RTV, ki so predstavile naglasno problematiko v zvezi z zemljepisnimi lastnimi imeni (toponimi). Tako kot Slovenci imajo tudi Hrvati tezave z naglasnimi dvojnicami in celo trojnicami: domacini govorijo npr. Varázdin, ostali pa Várazdin. Norma dopusca oboje in tako se npr. v dialogu znajdeta dva govorca z razlicnim naglasevanjem iste besede, kar je za govorjene oddaje na radiu ali televiziji motece.
Vrsta referatov je predstavljala dosezke na podrocju rehabilitacije govora in sluha, raziskave govornih motenj (npr. najrazlicnejse vrste jecljanja), prikazali so rezultate proucevanj anatomske oblikovanosti govornih organov (zlasti dolzine govorne cevi) na barvo in jakost glasu, vpliv ortodontskih anomalij na govor (zobje, nebo, celjusti) ter tipicne spremembe v glasu uciteljic (spremenjen osnovni laringalni ton).
Zanimiv je bil tudi prikaz difonske sinteze hrvaskega govora. Difoni so govorni segmenti od sredine enega do sredine sledecega glasu in predstavljajo prehod med glasovi. Difone je tezje dolociti kot posamezne glasove, od njih je med drugim tudi odvisna zvocna uresnicitev, torej boljsi ali slabsi priblizek cloveskemu govoru. Taka "sinteza govora" se zaenkrat slisi (poslusali smo kratek primer) sicer se zelo "neclovesko", vendar so strokovnjaki prepricani, da bodo sintezo govora v prihodnosti zelo priblizali cloveskemu govoru.
Srecanja smo se udelezili tudi Slovenci: Smilja Komar, Simona Kranjc, Vesna Pozgaj Hadzi, Rastislav Sustarsic, Primoz Vitez z ljubljanske Filozofske fakultete, Majda Grbac iz MGL, Tomaz Gubensek in Katja Podbevsek z AGRFT. Predstavniki FF so imeli referate, ki so se primerjalno ukvarjali s temami iz angleske in slovenske, hrvaske in slovenske fonetike ter s funkcijskimi premiki v naglasevanju francoskega jezika v televizijskem govoru. Poleg omenjenih so se srecanja udelezili tudi Mladen Jelicic' iz Centra za sluh in govor v Mariboru, Irena Hocevar-Boltezar in Tatjana Miklavcic iz Klinike za otorinolaringologijo in cervikolacijalno kirurgijo v Ljubljani. Predstavili so t. i. ezofagealni govor, ki se ga naucijo uporabljati bolniki z rakom na grlu (pri popolni odstranitvi grla).
Tretje znanstveno srecanje Raziskave govora je z referati in z zivahno debato ob njih potrdilo potrebnost takih druzenj, hkrati pa je znova pokazalo, da je govor zelo kompleksna tema, zanimiva za najrazlicnejse znanosti.