Kodni sistem Slovenska knjizevnost Avtorji Urednistvo <-> bralci |
Jezik in slovstvo Razprave in clanki |
Jezik in slovstvo Kazalo letnika Zadnja verzija |
Katja Podbevsek | UDK 821.163.6.09 Kette D.:808.55:801.73 |
Glasno interpretativno branje Kettejeve pesmi Na trgu
(uciteljeva priprava)
Kot vemo, je osnovno sredstvo, s katerim se ucitelj sporazumeva z ucenci, govor. Uciteljevo govorno dejavnost v razredu imenujemo pedagoski govor. Ima vec pojavnih oblik, od katerih sta najbolj razvidni dve: spoznavni govor, s katerim ucitelj posreduje ucencem znanje svoje stroke, in odnosni govor, s katerim vzpostavlja druzbena in custvena razmerja z ucenci (na roditeljskih sestankih in govorilnih urah tudi s starsi).
Ena od oblik pedagoskega govora (kjer se spoznavni in odnosni govor lahko prepletata) je tudi uciteljevo glasno branje. Ucitelj napisano besedilo preoblikuje v govorjeno, pri cemer uposteva razlike med pisnim in govorjenim jezikom. Pri nekaterih ucnih predmetih je branje bolj pogost nacin pedagoskega sporazumevanja, pri drugih manj. Gotovo pa se vsak ucitelj kdaj znajde v govornem polozaju, ko mora pred ucenci glasno prebrati kaksno besedilo.
Tudi v vsakdanjem zivljenju glasno branje ni tako redka govorna dejavnost, kot se mogoce zdi na prvi pogled. Sodniki glasno berejo obtoznice, razsodbe, slavnostni govorniki berejo svoje govore, na pogrebih priloznostni bralci berejo pogrebne govore, politiki berejo svoje referate, predavatelji na strokovnih srecanjih berejo svoja predavanja, nekateri knjiznicarji glasno berejo leposlovje zlasti mlajsim obiskovalcem, na radiu in televiziji novinarji berejo porocila in druge prispevke. Na televiziji nas v TV-dnevniku sicer poskusajo preslepiti s t. i. elektronskim bralcem (»trotelj bobnom«), vendar po nekaterih zvocnih in vidnih znakih razpoznamo, da poslusamo branje in ne prosti govor. Tovrstno branje imenujemo spikersko branje. Narekujejo ga zakonitosti radijskega in televizijskega medija, med drugim tudi dejstvo, da je poslusalec --- gledalec le fiktiven.
Glasno branje je namrec obicajno namenjeno prisotnim poslusalcem, ki se verbalno ali neverbalno odzivajo na bralcevo sporocanje. Odziv naslovnika je pomemben del bralno-poslusalske komunikacije, ceprav se bralec lahko le delno prilagaja temu odzivu (manj kot v prostem govoru), ker je psihofizicno vezan na napisano besedilo.
Tako kot naslovnikov odziv so pri glasnem branju pomembne tudi ugodne okoliscine, v katerih ni sumov. Po teoriji sporazumevanja so sum vse motnje, ki onemogocajo uspesno oddajanje in sprejemanje sporocila. Lahko nastanejo pri bralcu (pretiho, prehitro, prepocasno, nerazlocno branje, krajevno obarvano naglasevanje in stavcna fonetika, pretirana mimika in gestika itn.), pri poslusalcu (slabo pocutje, raztresenost, slab sluh, vnaprejsen negativen odnos do bralca ali tematike branega besedila itn.), motnje pa so lahko tudi v okolju (hrup z ulice, klepetanje, slab zrak, mraz, vrocina, gneca, tehnicne motnje v ozvocenju itn.). Vsak bralec bi moral pred branjem odstraniti ali vsaj omiliti sume in ustvariti primerne pogoje za glasno branje.
Posebna oblika glasnega branja je interpretativno ali doziveto branje. Primerno je zlasti za branje umetnostnih besedil, ceprav lahko doziveto preberemo npr. tudi casopisno novico. S tovrstnim branjem se poklicno ukvarjajo predvsem dramski igralci, ki taksno branje uporabljajo v zacetni fazi nastajanja predstave ali pa tako berejo (recitirajo) leposlovna besedila na javnih prireditvah, na televiziji in zlasti na radiu (interpretativno branje poezije, proze v literarnih oddajah, dramskih vlog v radijskih igrah). Ob posebnih priloznostih interpretativno berejo tudi radijski in televizijski voditelji, vcasih tudi priloznostni bralci (pogrebni govor, pesem za rojstni dan, slavnostni govori na porokah, obletnicah ipd.). Interpretativno branje pa je tudi del pedagoskega sporazumevanja, zlasti primerno je pri pouku knjizevnosti za branje leposlovnih besedil.
Ce ima ucitelj slovenscine jasno zacrtane cilje pouka knjizevnosti, potem se zaveda, da mora poleg literarne zgodovine in teorije ucence nauciti tudi uzivati ob branju, jim privzgojiti pozitiven odnos do knjizevnosti in jih usposobiti za t. i. ustvarjalen dialog z umetnostnim besedilom. Glasno interpretativno branje vzpodbuja bralno kulturo, hkrati pa je tudi lepa priloznost za navajanje ucencev na aktivno poslusanje. Pogosto namrec pozabljamo, da sta govorjenje in poslusanje dva razlicna procesa, ki imata v mozganih dva razlicna centra: Wernickovega za razumevanje govora in Brocovega za proizvajanje govora. Pri zdravih ljudeh sta oba centra enako razvita, vendar zakrnita, ce obeh naravnih sposobnosti ne gojimo in razvijamo. Ucenci so v glavnem navajeni zapisovati. Zlasti v visjih razredih nikakor ni v navadi, da bi si samo s poslusanjem kaj zapomnili. Kadar ucitelj ali kdo od sosolcev glasno bere, ucenci ponavadi gledajo v zapisano besedilo in tako rekoc hkrati berejo se sami. Pri interpretativnem branju ucitelj lahko ucence opozori, naj poskusijo besedilo samo poslusati, naj torej ne gledajo v zapisano besedilo. Ucitelj naj tudi razlozi, da namen interpretativnega branja ni samo ilustriranje literarnovednih informacij, pac pa tudi custveno dozivljanje besedila. Oboje zahteva posebno poslusalsko zbranost, ki zdruzuje tako informativno kot dozivljajsko poslusanje (1). Doseci pri ucencih dozivljanje ob poslusanju je seveda veliko tezje kot doseci, da se naucijo dolocenih literarnovednih podatkov. Natancna uciteljeva priprava na glasno interpretativno branje pa je gotovo eden od korakov k temu vzgojnemu cilju.
Iskanje govornih prvin v Kettejevi pesmi Na trgu
Na trgu
1. Noc trudna
molci,
nezamudna
bezi
cez mestni trg luna sanjava.
Vse v mraku
mirnó,
na vodnjaku
samó
tih vetrc z vodoj poigrava.3. Pa blizi
ni cest,
ah, v Elizij
do zvezd
ne morete kaplje sumece.
In smele
zeljé
do Angéle
mojé
hitite zaman hrepenece ...2. Vodice
sumé
in rosice
prsé
brez konca v broneno kotanjo;
brezdanj je
ta vir,
sepetanje
nemir
brezkoncna, kot misli so nanjo.4. Noc trudna molci,
nezamudna
bezi
cez mestni trg luna sanjava,
ki rusi
pokoj
moji dusi
nocoj,
brezskrbno pa deklica spava.
1. Izreka, glasnost in hitrost branja
Ucitelj bralec mora torej najti primerno glasnost svojega bralnega nastopa, glasnost pa se spreminja tudi znotraj manjsih pomenskih enot. Zvocno so poudarjene besede, ki nosijo pomensko tezo, npr. Pa blizi / ni cest, / ah, v Elizij / do zvezd / ne morete kaplje sumece. Besede, ki jih nameravamo v branju poudariti, si podcrtamo. S stavcnimi poudarki postane misel razvidnejsa, seveda pa je tudi pri tem treba najti pravo mero, saj prevec poudarkov v enem pomenskem segmentu zamegli smisel.
Branje (kot celoten govorni dogodek) mora torej biti razlocno, primerno glasno, ne prehitro ne prepocasno, poleg tega pa mora ustrezati pravorecni normi. V pesmi zato pregledamo glasovne vrednosti crk, zlasti kjer predvidevamo premene, npr. cez mestni trg luna sanjava ( [-kl-] ), brez konca ( [-sk-] ). Pozorni smo npr. na izgovor verza: tih vetrc z vodoj poigrava. Izrekovalno natancnost zahtevajo vse medbesedne meje v verzu: med tih in vetrc moramo dovolj razlocno izreci h, ki je slabse slisen glas, tudi ga ne smemo ozveneti, med vetrc in z vodoj je dobro narediti kratko, komaj opazno pavzo, sicer se bo slisalo: veter z vodoj. V besedi vodoj pazimo na izgovor koncnega j-ja, ki je tudi slabse slisen glas in ga je zato dobro malce podaljsati.
Naslednja predvidljiva izrekovalna tezava je v drugi kitici, v verzu: brezdanj je. Besedo brezdanj smo ucencem verjetno ze prej razlozili (brez dna). Ker je neobicajna in vsebuje tezek soglasniski sklop, se moramo z izreko posebej potruditi. Koncno dvocrkje nj preberemo kot mehcani n in ga malo potegnemo. Nikakor ni prav lociti obe besedi s pavzo (brezdanjdzje) ali celo napraviti glasovno inverzijo (brezdajn je). Kette je obe besedi z izpustitvijo i-ja skoraj gotovo zavestno zdruzil (brezdanji je), predvsem zaradi ritma in rime (brezdanj je --- sepetanje).
Pomembna je ustrezna slisnost koncnih soglasnikov (vir, nemir), zlasti izglasnega j-ja (Elizij, pokoj, nocoj) in dveh koncnih soglasniskih sklopov v tretji kitici: ni cest ... do zvezd (obakrat [-st] ). J-je rahlo podaljsamo, sklopa pa izrecemo bolj napeto, vendar ne s polglasnikom na koncu.
Pozorni moramo biti na izgovor predlogov, ki so v govoru skoraj vedno del t. i. izgovorne (fonetske) besede in ne samostojna crkovna enota kot v zapisu (leksicna beseda). Npr.: v mráku je ena fonetska beseda --- [umráku/wmráku], prav tako z vodój --- [zvodój], do zvézd --- [dozvést]. Pri predlogu v se posebej uzavestimo izgovor [u], v fonetski besedi [velízij] pa se odlocimo, ali bomo rekli [velízij] ali [uelízij], saj pred samoglasnikom lahko v izgovarjamo kot [v] ali [u]. Odlocitev za [u] zahteva vecjo izrekovalno spretnost oziroma vec vaje.
Poleg predlogov so zvocno obcutljive (jih izrekamo malomarno, prehitro, pretiho) tudi ostale naslonke. V Kettejevi pesmi jih je malo: in, je, kot, so, ne, ki, pa. Ne glede na to, da so to kratke, nepredmetnopomenske besede, jim moramo nameniti v branju dovolj casa in primerno jakost. Naslonke se (ker so brez naglasa) zvocno naslonijo na besedo za ali pred sabo in z njo tvorijo naglasno enoto, npr.: [kirúsi] pokoj. Pazimo, da pri zanikanem glagolu v tretji kitici ne poudarjamo nikalnega clenka: ne mórete kaplje sumece. Ceprav je nikalni clenek mogoce v posebnih polozajih tudi naglasiti in poudariti, dosezemo v nasem primeru boljso pomensko in ritmicno izraznost z obicajnim, zvocno neizpostavljenim izgovorom clenka.
Pazimo se na pravilno glasovno uresnicitev v-ja na zacetku besede vse v prvi kitici: Vse v mraku --- [use/wse]. Ce prvemu glasu ne odmerimo dovolj izrekovalnega casa (trajanja), je razumljivost slabsa, saj v skrajnem primeru besedo vse lahko slisimo kot se.
Bralec se mora potruditi tudi z natancno izreko soglasniskih sklopov lj in nj, ki ju v prostem (neknjiznem) govoru obicajno malomarno skrajsujemo na en glas: sanjava, na vodnjaku, kotanja, sepetanje, nanjo, kaplje, zelje.
Ce je uciteljeva izreka po naravi nenatancna, lena, je priprava na interpretativno branje priloznost za urjenje natancne izreke. Izberemo si po lastni presoji izrekovalno tezji del besedila in ga govorimo pretirano natancno, tako da se zavedamo obustne mimike. Pomembni sta pravorecna pravilnost in razlocnost, ne glede na izumetnicen slusni vtis. Npr. verza brezdanj je/ ta vir nekajkrat ponovimo na prej omenjeni nacin, potem pa ju izrecemo brez izrekovalnega pretiravanja. Ce se nam se vedno zatika, zacnemo znova. Lahko vadimo tudi povezovanje zadnjega in prvega zloga dveh sosednjih besed: --- danj je, kasneje dodamo se predhodne in sledece zloge: brezdanj je, brezdanj je ta, brezdanj je ta vir. Lahko se urimo tudi v povezovanju sosednjih besed s pozornostjo na medbesedni meji, tudi ce ni premene in se glasovna zveza ne zdi tezka, npr.: noc trudna, zaman hrepenece. V zasebnem govoru medbesedne meje dostikrat zvocno zabrisemo s krajsanjem glasov, s tisjo glasnostjo ali kako drugace.
Vsak clovek ima poleg krajevne govorne obarvanosti tudi kaksno izrekovalno posebnost (pomanjkljivost). Vzrok je lahko v fizicni oblikovanosti govoril (npr. mocne ustnice, nepravilen ugriz, presledek med sprednjimi zgornjimi zobmi, oblika neba), v dusevnosti (strah pred govorjenjem, introvertiranost, agresivnost), lahko je vzrok posnemanje napacnih vzorov ali slabsi sluh. Ce nas je kdaj ze kdo opozoril na taksne in podobne govorne posebnosti, je zelo verjetno, da za poslusalca predstavljajo vecjo ali manjso motnjo. V pripravi na interpretativno branje poskusimo te motnje odpravljati ali vsaj omiliti. Dobro je, ce nas pri tem kdo poslusa in gleda, lahko pa svoje branje tudi posnamemo.
2. Naglasevanje
Stilni naglasi pomenijo odmik od nevtralnega naglasevanja in so lahko avtorski (v besedilu zapisani) ali metricno-ritmicni (jih moramo sami dolociti, najti). V Kettejevi pesmi je tak z ritmom pogojen naglas v drugi kitici: Vodíce / sumé / in rosíce / prsé, saj bi lahko po SSKJ besedi vodice in rosice naglasili tudi na prvem zlogu: vôdice, rôsice. Kette na teh dveh besedah sicer ni napisal naglasov, jih je pa v prvi kitici na mirnó in samó, v drugi na sumé in prsé ter v tretji na zeljé, Angéle in mojé. Najbrz mu je zven ozine é-jev in ó-jev na dolocenih mestih pomenil posebno zvocno izrazilo, ki je vezano tako na posnemanje naravnih zvokov (prsenje vode) kot tudi na izpostavljenost rim. Stilni naglasi so od teh mirnó, zeljé in mojé, stilno zaznamovana je tudi oblika besed sumé in prsé, ostali naglaseni glasovi pa bi bili taksni tudi, ce jih Kette ne bi oznacil. Zapis teh naglasov najbrz lahko razumemo kot govorni znak, ki bralca se posebej opominja na natancen prenos crk (besede) v glasove.
Ce ima ucitelj v svojem govoru narecne samoglasnike (brez kónca, kaplje sumêce) ali dvoglasnike (noc --- noc/noc, ni cest --- ni cest/cest), naj se posebej uzavesti in vadi zborno izreko. Tudi morebitno nezborno naglasevanje dveh zlogov v enonaglasnicah mora odpraviti: sépetánje, hrépenéce.
V Kettejevi pesmi najdemo tudi tvorjenke, ki pa lahko imajo dva naglasa. Preverimo, koliko naglasenih zlogov je v besedah: nezamudna, brezkoncna, brezskrbna. Po SSKJ ima prva beseda dva naglasa: nèzamúdna (cas nezamudno bezi), vendar bomo glede na valujoc ritem celotne pesmi prvi naglas rekli manj izrazito kot drugega --- kar nasploh veckrat velja za dvonaglasnice. Besedi brezskben in brezkôncen pa imata po en naglas, in to ne na prvem zlogu. Posebej smo pozorni na zastarelo tvorjenko brezdánj, ki ima en naglas.
V slovarju preverimo tudi naglas v besedi Elízij, kar pa smo lahko storili ze, ko smo ucencem razlagali manj znane besede.
Ko v zadnji kitici ugotovimo, da besede pokoj zaradi rime in ritma ne smemo naglasevati pôkoj, temvec pokòj, premislimo se, kaksna je kakovost samoglasnikov v zadnjih zlogih besed: pokoj in nocoj. O-ja sta namrec kakovostno in kolikostno razlicna, ceprav sta v rimanem polozaju: pokòj --- nocój. Rima je »necista«, kot bi rekli nekateri Kettejevi sodobniki. Vendar vemo, da je bil Kette nasprotnik okostenele forme in je na prvo mesto postavljal osebno misel in custvo. To pomeni, da bralcu ni treba krsiti pravorecne norme in zaradi rime zozevati (pokój) ali razsirjati (nocoj) o-ja (kar bi v kaksnem drugem primeru interpretativni bralec lahko storil).
Pozorni smo tudi na pred- in ponaglasne e-je in o-je, ki morajo biti siroki in kratki: ne mórete káplje suméce. Ta pozornost je seveda potrebna predvsem tistim, ki v svojem govoru te glasove ozijo.
Ob dolocanju naglasov hkrati poskusamo notranje slisati in cutiti ritem pesmi, saj je naglas pomemben ritmotvoren element, ritem pa je bistvena sestavina Kettejeve poezije.
3. Clenjenje s premori in intonacija
Graficni znaki za premore so locila, pa tudi oblikovanost besedila (naslov, odstavki, mednaslovi), v poeziji pa se verzni konci in kitice. Premori so tesno povezani z intonacijo, saj je premor zamejen s koncem ene in zacetkom druge intonacije ali pa sledi koncni intonaciji. Posebne vrste premor oziroma tisina je primerna pred zacetkom interpretativnega branja. Kratko bralcevo molcanje je tako za bralca kot za poslusalstvo nekaksen predtakt oz. uvod v zbranost. Ce ucitelj prebere naslov pesmi, spet sledi krajsi premor.
V Kettejevi pesmi pri pikah naredimo premore in padajoce intonacije. S taksno zvocno clenitvijo razmejimo posamezne dele impresij: sredi in na koncu prve kitice (... luna sanjava. ... z vodoj poigrava.), na koncu druge kitice (... kot misli so nanjo.), sredi tretje (... kaplje sumece.) in na koncu zadnje (... deklica spava.). Lahko si predstavljamo, da je impresija v prvi kitici razdeljena na dva dela. V prvem delu so izstopajoci detajli noc, trg, luna, v drugem delu vodnjak, vetrc, voda. V drugi kitici je impresija s podpicjem manj ostro razdeljena na dva dela, locilo je nekaksen vezni clen med brezkoncnim sumenjem in prsenjem ter sepetanjem in nemirom, oba dela impresije pa sta se enkrat primerjana z mislimi na deklico. Premor pri podpicju je malce krajsi kot pri piki, intonacija se manj strmo kot pri piki spusti navzdol. Taksen premor in intonacija v slusnem vtisu ne ucinkujeta kot zakljucek, pac pa kot blag prehod iz zunanjega vtisa iz narave na custvo. S podpicjem pesnik ne zakljuci dokoncno vodne impresije, pac pa jo rahlo odpre za misel na deklico.
Koncne intonacije in daljsi premori pri pikah miselno zakljucujejo in zvocno zapirajo neko pomensko enoto, kjer pa pesnik ne zeli zakljucka, uporabi nekoncno locilo (vejica, podpicje, tri pike). Koncnost in nekoncnost premorov in intonacij imata razlicne slusne vrednosti, saj vsi koncni (pa tudi nekoncni) premori niso enako dolgi, trajanje premora doloca bralec.Tudi intonacije so le okvirno dolocene, saj je obvezna le smer intonacijske linije, razpon tonskih intervalov znotraj nje pa je bolj ali manj prepuscen bralcu. Toda kljub temu, da so premori in intonacije le relativno doloceni, mora biti izbira znotraj referencnega polja podprta z znotrajbesedilnimi argumenti.
Bralec mora premisliti tudi, kaksna naj bo intonacija pri vejicah. Seveda vejica obicajno predvideva krajsi premor in rastoco intonacijo, vendar jo je mogoce govorno uresniciti tudi padajoce, zlasti ce gre za custveno sporocilo. Se pravi, da bi vejice v Kettejevi pesmi lahko brali s padajoco intonacijo, z navzdol obrnjeno tonsko linijo: Noc trudna /molci, ... Vse v mraku/ mirno,. Ce menimo, da se impresija s tem prevec razdrobi, raje uporabimo rastoco polkadenco: Noc trudna/ molci, ... Vse v mraku/ mirno,.
V Kettejevi pesmi imajo kitice po deset verzov, ki so v simetricnem razmerju: izmenjujejo se 4 kratki in 1 daljsi verz. Taksna kompozicija nakazuje dvodelnost, ki pa je predvsem vidno oz. likovno opazna. V govorni (bralni) interpretaciji se ta vidna dvodelnost le delno lahko uresnici s premori in intonacijami. Simetrijo je mogoce zaznati tudi na pomenski ravni, npr.: noc --- luna, tema --- svetloba, impresija --- lirski subjekt, misel --- custvo. Kolikor je mogoce, lahko govorna interpretacija to uposteva ali pa nadomesti vidno (graficno) oblikovanost z novo zvocno semanticno vsebino.
Kot sem ze omenila, v drugi kitici opazimo pomensko delitev s podpicjem, ki nadomesti piko iz prve kitice. Premor, ki je malce daljsi kot pri vejici in z rahlo intonacijo navzdol, ni zakljucek, pac pa vez.
Tudi v zadnji kitici je opazno locilo sredi kitice. Namesto pike ali podpicja se tokrat pojavi vejica, ki je znak za krajso pavzo in rastoco intonacijo. Vejica poveze nocno impresijo s pesnikovo duso. Premor ob vejici tokrat tudi edinkrat v pesmi vpeljuje odvisnik, nocno vzdusje in pesnikovo obcutje v dusi sta soodvisna (... cez mestni trg luna sanjava, /ki rusi/pokoj ...). Ce zelimo vendarle nakazati vsebinsko dvodelnost, naredimo ob premoru pri vejici padajoco polkadenco (... cez mestni trg luna sanjava,/ki rusi/pokoj ...).
Precej dolg bo premor pri treh pikah na koncu tretje kitice: zelje ... hitite zaman hrepenece ... To locilo si lahko razlagamo kot znak za nadaljevanje pesnikovega ljubezenskega hrepenenja kljub neuslisanosti. Daljsi premor je mogoce kombinirati z upocasnjenim tempom v zadnjem verzu in s padajoco polkadenco: hitite zaman hrepenece ...dz (). Tri pike verz casovno podaljsujejo, kar zvocno nakazemo s pocasnejsim (potegnjenim) izgovorom.
Ce se odlocimo tudi za premor med prvo in drugo kitico, je lahko daljsi od tistega sredi kitic, lahko pa je enako dolg, saj gre za razsirjanje impresije iz prve kitice: ... na vodnjaku/ samo/ tih vetrc z vodoj poigrava./ ( ali dz) Vodice/ sumé/ in rosice/ prsé/ brez konca v broneno kotanjo;
Med drugo in tretjo kitico pa je z vsebinskega stalisca primeren daljsi premor, ki opravi afektivno vlogo. Zadnji del zadnjega verza druge kitice je namrec nekaksen uvod v tretjo kitico, napoved custvenega vrha: ... kot misli so nanjo. Misel na ljubljeno prinese tudi misel o neuslisanosti pesnikovih zelja.
Opozorila bi se na vzdih ah v tretji kitici. Kot vemo, so medmeti opazno izrazno sredstvo impresionisticnih pesnikov, ki poskusajo z njimi naslikati svoje cutenje notranjega in zunanjega sveta. Hkrati so medmeti pomembna zvocna prvina, ki v besedilu pomaga ustvariti hoteno vzdusje. Kette je vzdih zapisal kot zacetek tretjega verza in za njim postavil vejico; oboje lahko razumemo kot posebno izpostavljenost vzdiha. Lahko ga torej izrecemo izolirano, s pavzama na obeh straneh: Pa blizi /ni cest,/ ah, v Elizij ...; lahko ga zvocno prikljucimo k ostalim besedam v verzu: Pa blizi/ni cest,/ ah, v Elizij/do zvezd ... ali k prejsnjemu verzu: Pa blizi/ni cest,/ah/, v Elizij/do zvezd ... Prav tako lahko menjujemo padajoco in rastoco polkadencno intonacijo. Seveda premor na razlicnih mestih in razlicna intonacija vplivata na ritem in dajeta vzdihu ter celotnemu prvemu delu tretje kitice razlicne pomenske nianse. Izbira med njimi je odvisna od bralcevega obcutka za zvocne (in pomenske) finese.
V interpretativnem branju je odlocanje za premore in intonacije precej svobodno, navidez neobvezne premore ob locilih lahko opustimo, jim spremenimo vrednost (npr. iz vejice v piko) ali pa se odlocimo za premor, kjer locila ni. Vendar taksne lastne zvocne interpretacije lahko izvajamo samo v okviru pomenov, smislov, ki jih ponuja besedilo.Vsekakor bi bilo nelogicno, ce bi npr. brali zacetne verze druge kitice s padajoco intonacijo ob premorih: Vodice/ sume/ in rosice prse/ ... Bralec mora izbirati znotraj konotativnih moznosti besedila. V solski interpretaciji je sicer boljse, ce s pavzami in intonacijami uzvocimo napisana locila. V Kettejevi pesmi bi npr. lahko krsili ustaljeno clenjenje v prvi kitici na koncu petega verza --- zamenjali bi piko z vejico in naredili krajso pavzo in rastoco intonacijo. S tem bi impresija postala bolj celovita, manj razdrobljena. V zadnji kitici bi lahko za nocoj vejico zvocno spremenili v piko, tako da bi bil zadnji verz nekaksen sklep: ... ki rusi/ pokoj/ moji dusi/ nocoj./dz Brezskrbno pa deklica spava.
Od pomenskega clenjenja je odvisna tudi govorna uresnicitev verznih prestopov. V Kettejevi pesmi misel kar nekajkrat preskoci iz enega verza v drugega. S skladenjskega stalisca zacetek in nadaljevanje misli povezemo brez premora, npr.: noc trudna/ molci. Od bralceve tankocutnosti, tankoslisnosti pa je odvisno, ce bo vendarle poskusil govorno uresniciti avtorjevo verzno organizacijo. Osnovna vloga verznega prestopa je namrec vedno govorno in s tem tudi miselno poudarjanje dela stavka, ki sledi pavzi in rastoci intonaciji. To dosezemo z rahlo tonsko spremembo med koncem in zacetkom verza (navzgor) in minimalno cezuro: Noc trudna/ molci,/ ... Beseda v novem verzu je avtomaticno zvocno malce izpostavljena, poudarjena, kar je pesnik najbrz tudi zelel. --- Ce pa oba verza vendarle preberemo kot en stavek, je intonacija ali padajoca: Noc trudna/molci ali rastoca: Noc trudna/ molci,/ , lahko pa je tudi ravna: Noc trudna/molci,/->. V bistvu gre za polkadenco, ki ima rep zelo rahlo pridvignjen ali upognjen navzdol.
Ni nujno, da vse verzne prestope uzvocimo enako. Opozorila bi npr. na koncne verze v drugi kitici: sepetanje,/ nemir/ brezkoncna kot misli so nanjo. Besedi sepetanje in nemir sta v prirednem odnosu, veznik nadomesca vejica, verzni prestop pa lahko razumemo kot nadomestek za elipso glagola: sepetanje in nemir sta brezkoncna. Odsotni glagol se pojavi v nadaljevanju verza: kot misli so nanjo. S tako gradnjo verza Kette doseze poseben ritem, hkrati pa prilastek (brezkoncna), ki je za njegovo obcutje bistven, postavi na dominantno mesto. Uzvocimo ga tako, da pred njim naredimo kratko pavzo z rastoco polkadenco, za njim pa malo daljso s padajoco polkadenco. Ta verz je v pesmi edini, ki ima graficno oznaceno pavzo (vejico) sredi verza. Premor je tudi sicer smiseln, saj napoveduje novo temo: ... sepetanje,/ nemir/ brezkoncna, , kot misli so nanjo.
Sredi verza bi kratek premor lahko naredili se v zadnjem verzu zadnje kitice, ceprav z locilom ni oznacen: brezskrbno pa deklica spava. ali: brezskrbno pa deklica spava. ali: brezskrbno pa deklica spava. Ce premoru dodamo se druga zvocna sredstva, se pomen verza v drobnih niansah preliva iz otoznega do hudomusnega. Podobne ucinke kot s premorom lahko dosezemo tudi s spreminjanjem tempa. Z upocasnjenim tempom na primer zvocna vsebina dodaja besednim pomenom se spokojno brezkoncnost.
4. Glasovno slikanje in rime
Kettejevo pesem cutimo kot zvocno (evfonicno) strukturo tudi, ce jo dozivljamo samo vidno (s tihim branjem). Eden od razlogov za taksno dojemanje je ponavljanje tudi na drugih ravneh, ne samo v glasovju: ponavlja se oblika kitic in organiziranost verzov, prvih pet verzov se ponovi v zacetku zadnje kitice (likovni ritem).
Posebna vrsta ponavljanja, ki jo obcutimo kot glasovno orkestracijo, so rime.V rimanih besedah se ponavljajo enake zvocne glasovne kombinacije, kar slusno zaznamo kot izpostavljenost dolocenih glasov, predvsem naglasenih: uiuia. aoaoa. Bralcu ni treba posvecati rimi kaksne posebne govorne pozornosti, saj se zvocno sama po sebi uresnici, ce seveda rimane besede ustrezno naglasamo in izrekamo.
Kette menjava enozlozne in dvozlozne rime, kar ustvarja poseben ritem. Moske rime so kapljice, ki padajo v mehkejso zvocnost zenskih rim: molcí, bezí --- trúdna, nezamúdna). Tudi razmerja med visokimi in nizkimi glasovi (i : a) ter svetlimi in temnimi (i : u) prispevajo k ustrezni zvocni strukturi pesmi.
5. Ritem in tempo
Pomembna in opazna zvocna prvina je ritem. Pesnikova izbira in kombinacija jezikovnih sredstev in njihova graficna razporeditev omogocajo govorno ucinkovito uresniciti ritmicno valovanje, ki ucinkuje v zapisu kot likovni ritem. Ritem je namrec razviden ze v arhitektoniki kitice, ki izmenoma kombinira eno- in dvozlozni verz, te dvojice pa se zakljucijo z daljsim devetzloznim verzom. Daljsi verzi niso vidno opaznejsi samo zaradi dolzine, pac pa tudi zato, ker se v enakih zaporedjih ponovijo v vsaki kitici po dvakrat. Likovni ritem menjavanja kratkih in dolgih vrstic se bo v bralni uresnicitvi sicer zabrisal, vendar ga bo nadomestil »uzvoceni« ritem, ki lahko veliko bolj natacno spremlja smisel sporocila kot likovni. Oblikovno razliko med kratkimi in dolgimi verzi zvocno izrazi razlicen metrum: v krajsih dvozloznih verzih ritem temelji na jambskem (molcí, bezí, --- --), v ostalih pa na amfibraskem metrumu (cez mestni trg luna sanjava --- ---).
Nekatere literarnoteoretske razlage te Kettejeve pesmi omenjajo monotonijo kot opazen ritmicni element. Monotonija temelji na enolicnem ponavljanju brez jakostnih, hitrostnih, registrskih ali kaksnih drugih sprememb. V Kettejevi pesmi je ponavljanje res opazna izrazna prvina: kapljice nenehno padajo v vodnjak, luna bezi in se vraca, vetrc se kar naprej igra z vodo, deklica spi, misli na ljubljeno nimajo konca. Tudi ponovitev zacetnih verzov v zadnji kitici lahko cutimo kot monotonost, vendar menim, da zaradi nastetih pesniskih sredstev ni nujno, da govorna interpretacija kakor koli zvocno izpostavlja enolicnost (intonacije z majhnimi tonskimi razponi, enaka glasnost in hitrost v vseh kiticah, zelo tih govor, mlahava izreka ipd.). Gre bolj za nekaksno mirnost, spokojnost, ki naj jo skusa prinesti bralcev glas. Padanje kapljic je sicer res lahko monotono, je pa lahko tudi dinamicno, s kakrsnega zornega kota pac na pojav gledamo. Monotonija je v pesmi le navidezna, saj je v pomenskih detajlih polno drobnega, finega gibanja: luna se premika, vetrc s pihljanjem ustvarja gibanje, sepetanje, misli in zelje so valovanje neke nevidne energije, ki buri pesnikovo duso. Cloveski glas je sposoben to fino mikrodinamiko uzvociti, ce se je bralec le zaveda oziroma ima posluh za zvocne finese.
Gledano celoto je za Kettejevo pesem gotovo primernejsi pocasnejsi tempo, ki se po dramaturski logiki lahko pospesi v zacetku tretje kitice: Pa blizi/ ni cest,/ ah, v Elizij/ do zvezd/ ne morete kaplje sumece.(). Hkrati s tempom lahko naraste tudi glasnost govora. Oboje se nekako ustavi, zaleti v vzdih ah in se v decrescendu in ralentandu pomiri do konca kitice (). Vzdih je nekaksen emotivni vrh, je pravzaprav nekaksen pritajen krik. Ni pa seveda nujno, da pesnikovo bolecino zvocno oznanjamo z glasnostjo in tempom; lahko jo tudi zvocno vkomponiramo v ostale impresije in z enako hitrostjo in jakostjo, kot govorimo prvo, drugo in cetrto kitico, povemo tudi tretjo.
Kot sem ze omenila, tempo lahko upocasnimo tudi pred tremi pikami na koncu tretje kitice, s cimer casovno razsirjamo oz. podaljsujemo misel v verzu. Morda rahlo upocasnimo tudi zadnji verz.
6. Glasovna barva in register
V Kettejevi serenadi ne gre za kaksno poduhovljeno ali mocno custveno vsebino. Ze sama jezikovna sredstva in pesniski postopek so dovolj intenzivni znaki za custvenost, spreminjanje barve glasu in registra bi bila odvecna navlaka (zvocni sum) --- npr. da bi noc in mrak barvali s temnejsim in nizjim glasom. Najbolje je, da uporabimo svoj srednji register in svojo naravno barvo glasu. Pomembno je, da z govorno uresnicitvijo ustvarimo vsebini ustrezno vzdusje, kar pa lahko dosezemo tudi z ostalimi govornimi elementi. Tudi opaznejsih mimicnih in gesticnih znakov pri tej pesmi ne potrebujemo.
Zakljucek
Premislimo se najrazlicnejse »tehnicne« drobnarije, npr. z ocmi se naucimo zaobjeti cim vec besedila, da ne bomo prilepljeni na knjigo, pac pa bomo z ocmi v stiku z razredom.
In se dobrohoten nasvet. Ce smo se tako zaljubljeni v Kettejevo poezijo, ne skusajmo tega kazati s pretiravanjem v izrabljanju govornih prvin (predolge pavze, pridvignjena izreka, mimicno in gesticno ponazarjanje/slikanje pesemske vsebine). Uciteljevo interpretativno branje je vendarle samo del pedagoskega procesa in ni umetnisko dejanje.
Ob koncu naj se pripomnim, da moja priprava na govorno interpretacijo Kettejeve pesmi ostaja zgolj poskus, ki noce biti obvezujoc. Prav nasprotno. Ucitelja zeli le vzpodbuditi k samostojnemu iskanju zvocnih podob besedil, ki jih namerava interpretativno brati v razredu.
Literatura
(1) Plut-Pregelj, L. (1990). Ucenje ob poslusanju. Ljubljana: DZS, str. 56-69.
(2) Kette D. (l984). Na trgu. V: Knjizevnost 4. Maribor: Zalozba Obzorja, str. l5.