-
Kodni sistem
Slovenska knjizevnost
Avtorji
Urednistvo <-> bralci

Jezik in slovstvo
Razprave in clanki
Jezik in slovstvo
Kazalo letnika
 
Zadnja verzija


 -



Majda Kaucic-Basa UDK 808.63:323.15(450.361:=863)
Filozofska fakulteta v Ljubljani



Kdaj govorijo Slovenci slovensko
Izbira jezika pri poslovnem sporazumevanju
med dvojezicnimi Slovenci v Trstu*




 - 0  Teoretska osnova za raziskavo jezikovne izbire pri dvojezicnih govorcih, kakrsni so praviloma Slovenci v Trstu, je komunikacijska zakonitost, da je raba jezika funkcija sporocevalceve sporocanjske zmoznosti (1), njegove lojalnosti (2) in priloznosti za rabo jezika (3)1. Sporocevalceva priloznost za rabo dolocenega jezika (3) je naslovnik, ki ta jezik zna (naslovnikova sporocanjska zmoznost) in ga je pripravljen govoriti (naslovnikova jezikovna lojalnost). V razmerah, ko vecinska skupnost ne zna jezika manjsine, ki zivi na istem ozemlju, se kaze vprasanje, ali bo dvojezicni pripadnik manjsine rabil manjsinski jezik (dalje: Jm) ali ne, predvsem kot vprasanje, ali ima za to priloznost.

Naslovnikova zmoznost v Jm in njegova lojalnost do Jm sprocevalcu se ne pomenita priloznosti za rabo Jm, ce ni o teh naslovnikovih lastnostih obvescen. V jezikovno mesanem urbanem okolju obvesca o jeziku, ki ga je mogoce govoriti v javnem govornem polozaju, napis v tem jeziku. Javni pisani Jm je zato sestavni del priloznosti za rabo Jm.

Procesna hierarhicna ureditev elementov, ki odlocajo o izbiri manjsinskega/vecinskega jezika (gl. procesni diagram), je substantivna teorija raziskave. V empiricnem delu se

1. preverja veljavnost teoretske hipoteze na primeru govornega vedenja Slovencev v Trstu;

2. ugotavljajo se hierarhicno nizji (zacasno poimenovani: polozajski) dejavniki kodne izbire. Uporabni cilj raziskave je vpogled v mehanizem opuscanja slovenscine kot Jm na Trzaskem, da bi se nakazal nacin za omejevanje pojava.


0.1   V luci uvodne sheme so druzbenojezikovne razmere trzaskih Slovencev naslednje:

a) Jm za javno sporazumevanje ni zakonsko predviden, zato ima omejen dostop do javne rabe. Zaradi statusa in funkcijske okrnjenosti ga tako manjsina kot vecina dozivljata kot nizjerazredni, za javno sporazumevanje nelegitimni kod. Tako razmerje poraja pri Slovencih obcutek jezikovne in posledicno narodnostne manjvrednosti, ki negativno vpliva na njihovo jezikovno lojalnost.

Procesni diagram:
Izbiranje manjsinskega jezika v jezikovno mesanem okolju
Primer Slovencev v Trstu
(M. Kaucic-Basa 1991)


b) Italijani, to je vecinski del prebivalcev ozemlja, na katerem zivi slovenska manjsina, Jm niti pasivno ne znajo. Taka razporeditev jezikovnega znanja doloca slovenscini vlogo izkljucno notranjega manjsinskega koda.

c) Na avtohtono slovenskem ozemlju navzocnost Slovencev ni vidno izrazena: podrocje je skoraj povsem neopremljeno s pisnimi sporocili (krajevnimi in prometnimi oznacbami, javnimi napisi vseh vrst in drugimi oblikami javnega pisnega sporocanja) v slovenscini. Ker napisov v Jm ni, tudi ni informacije, da je v nekaterih javnih polozajih (tj. tam, kjer so lastniki/upravitelji in delavci lojalni govorci Jm) vendarle mogoce govoriti slovenscino, zato se ne morejo izkoriscati niti obstojece priloznosti za njeno rabo. V urbanem okolju, kjer so prebivalci praviloma slabse poznajo, torej ni moznosti za rabo Jm niti znotraj manjsinske skupnosti.

Zaradi opisanih razmer je slovenski jezik zaprt v svet manjsine: rabi se v nekaterih slovenskih domovih, v slovenski soli in v ustanovah, ki so namenjene izkljucno manjsini. Teh ustanov je premalo, da bi lahko pri manjsini zajezile postopno zamenjavo Jm z Jv, saj zaposlujejo le manjsi del trzaskih Slovencev.

Vecina Slovencev dela v italijanskem okolju. Ce zivijo v slovenskih vaseh, lahko govorijo slovenscino v soseski. Vendar je vecinsko slovenskih naselij cedalje manj --- k njihovemu izginevanju po drugi svetovni vojni so pripomogli urbanizacija in industrializacija ter nacrtno naseljevanje italijanskih optantov iz Istre.

Slovenci, ki delajo in zivijo v italijanskem okolju, lahko zunaj doma govorijo slovensko le se na slovenskih prireditvah in v slovenskih drustvih, ce so vanje vkljuceni, in se po moznostih za rabo materinscine ne locijo od izseljencev (izolirana dvojezicnost). Tisti od njih, ki tudi doma govorijo italijanscino (stevilo etnicno mesanih zakonov narasca), nimajo s slovenscino nobenega stika vec.


1.   Pilotna empiricna raziskava isce odgovor na vprasanje, pod katerimi pogoji rabijo trzaski Slovenci slovenscino pri notranjem (intra-group) javnem2 sporazumevanju zunaj ustanov, ki so namenjene samo manjsini. Raziskovalno podrocje jezikovne rabe je uporabnikom odprti javni del soseske3 (uradi, zdravstvena sluzba, trgovine, servisne in obrtne delavnice...). Ker iz javne sfere, ki ni drzavna, raba slovenscine ni pravno izkljucena, je tu mogoce, ce so izpolnjeni pogoji, ki so predmet raziskave, slovenski jezik govoriti in z jezikovno politiko na njegovo rabo vplivati.


Potek raziskave

/1/ Dokumentacija javnega pisanega Jm na raziskovalnem mikroobmocju.

/2/ Dokumentacija komunikacijske zmoznosti v Jm v uporabnikom odprtih javnih enotah mikroobmocja.

/3/ Sistematicno udelezensko opazovanje govornega vedenja v enotah, za katere je bilo v fazi /2/ ugotovljeno, da so potencialne priloznosti za rabo Jm (tj., da je v njih mogoce govoriti Jm, ker so njihovi delavci, ki imajo stik s strankami, lojalni govorci Jm).

/3.1/ Zapis opazovanih govornih dogodkov: a) magnetofonski zapis govora; b) formalizirani zapis zunajjezikovnih sestavin govornega dogodka.

/3.2/ Analiza in interpretacija kodne izbire v dokumentiranih govornih dogodkih: ugotovitev vzorcev kodne izbire pri posameznih govorcih Jm.

/3.3/ Klasifikacija vzorcev kodne izbire pri posameznikih: ugotovitev govornovedenjskih vzorcev manjsinske skupnosti.

/4/ Odprti intervjuji z izbranimi slovenskimi prebivalci mikroobmocja --- uporabniki. Iz intervjujev se povzemajo
a) strukturirani podatki o tem, ali/kako so raziskovanci informirani o priloznostih za rabo Jm v posameznih enotah soseske in kateri jezik govorijo v enotah, za katere vedo, da so slovenske;
b) informacije o odnosu raziskovalcev do Jm.

/4.1/ Krizanje podatkov iz intervjujev /4a/ s podatki o priloznostih za rabo Jm, dobljenimi z opazovanjem (v fazah /2/, /3/): izdelava frekvencne distribucije informiranosti uporabnikov o priloznostih za rabo Jm in njihove rabe Jm.

/4.2/ Interpretacija rabe Jm glede na informiranost uporabnikov o priloznostih za rabo in glede na kanal (javni, zasebni), po katerem so bili uporabniki obvesceni o priloznostih.

Kraj, izbran za terensko raziskavo, je trzasko predmestje Sveti Ivan, kjer se zaradi sorazmerno velike zgostitve manjsini namenjenih ustanov (na kvadratnem kilometru je sest visjih srednjih sol, nizja srednja in osnovna sola, vrtec, slovensko sportno sredisce, dve cerkvi z locenim bogosluzjem v Jv in Jm, slovensko versko sredisce, slovensko kulturno drustvo) pricakuje vec slovenskega govora kot v drugih mestnih predelih.


Rezultati

Javne enote soseske kot priloznosti za rabo Jm

Mikroobmocje je povsem neopremljeno s slovenskimi napisi in drugimi oblikami pisnega sporocanja, vendar je v skoraj tretjini enot soseske mogoce govoriti slovensko: jezikovno znanje in lojalnost trgovcev, uradnikov... (dalje: delavcev) torej nista napovedljivi iz jezika napisa.

Na vsem mikroobmocju ni delavca, za katerega bi se izkazalo, da zna, a noce govoriti Jm, vendar je stopnja jezikovne lojalnosti povezana z delavcevo ekonomsko samostojnostjo: neodvisni delavci so namrec bolj lojalni govorci Jm od odvisnih (tudi ce so le ti zaposleni v enoti, katere lastnik je Slovenec). Nekaj redkih italijanskih trgovcev je bilo neprijazno zacudenih nad rabo slovenscine (turistov iz Slovenije na tem podrocju niso vajeni), primerov izrazitejse jezikovne nestrpnosti pa ni bilo.

Govornovedenjska lastnost, skupna vsem svetoivanskim delavcem-govorcem Jm, je pomanjkanje komunikacijske strategije, ki je znacilna za delavce nekaterih slovenskih podjetij zunaj raziskovanega mikroobmocja, namrec strategije poizvedovalne izbire koda. Svetoivanski slovenski delavci s prvim nagovorom nikoli ne preizkusajo stranke, ali je govorec slovenscine. Odsotnost opisane strategije se razlaga z dejstvom, da svetoivanski delavec-govorec slovenscine iz izkusnje ve, da bodo z njim govorile slovensko le tiste stranke-govorci slovenscine, ki ga poznajo in ki jih tudi sam pozna. Zato neznano stranko vedno nagovori po italijansko.


Uporabniki

Slovenski uporabniki poznajo vecino priloznosti za rabo Jm, tudi najbolje informirani pa ne poznajo vseh. Skupno govorijo Jm samo v dobri polovici enot, ki jih poznajo kot priloznost za rabo Jm, njihova izbira Jm pa je odvisna od tega, ali delavca tudi sicer poznajo, npr. iz manjsini namenjenih ustanov. Kadar so o slovenskem govoru v enoti informirani iz situacije, v mnogih primerih ne zamenjajo italijanscine, ki so jo dotlej govorili v enoti, s slovenscino. Poglavitni vzrok za to je dejstvo, da dojemajo slovenski govor v javnem delu soseske kot nakljucni vdor intimnega (zasebnega) sporocanja v poslovno (javno), Jm pa zato kot zasebni kod. Pri komuniciranju z delavcem, ki ga zasebno ne poznajo, zasebnega koda ne smejo uporabiti. --- Slovenska komunikacija znotraj manjsine je tako pretrgana.


Zakljucek

Empiricna verifikacija teoretske hipoteze

1. Delovna hipoteza, da je izbira Jm funkcija sporocevalceve komunikacijske zmoznosti v Jm, njegove lojalnosti do Jm in priloznosti za rabo Jm, pri cemer je priloznost za rabo Jm naslovnikova zmoznost v Jm, njegova lojalnost do Jm in pred obojim sporocevalceva informiranost o teh naslovnikovih lastnostih, se je glede govornega vedenja trzaskih Slovencev izkazala za pravilno. Zaporedje dejavnikov, ki odlocajo o izbiri jezika v naravnih govornih situacijah, je pri veliki vecini dokumentiranih govornih dogodkov enako kot na delovnem procesnem diagramu.

1.1 Vzorci jezikovne izbire, ki imajo za podlago proces z drugacnim zaporedjem dolocevalcev, pomenijo izjemo, a so pomenljivi tako za formuliranje nadaljnjih hipotez o kodni izbiri kot za razumevanje jezikovnega vedenja raziskovane skupnosti.

Pri prvem alternativnem vzorcu izbere sporocevalec Jm, ceprav ga ne zna: edina sporocevalceva lastnost, ki doloca kodno izbiro, je lojalnost do Jm. Vendar lahko jezikovna lojalnost sama odloca le o zacetni izbiri jezika, nadaljnjo rabo doloca sporocevalceva jezikovna zmoznost. Znacilni rezultat takega vzorca kodne izbire je sporocilo z ogovornim okvirom (zacetni pozdrav, ogovorne fraze, koncni pozdrav) v Jm in s preostankom v Jm. Zelja, da bi kljub pomanjkljivi jezikovni zmoznosti govoril Jm, sili sporocevalca v kodno preklapljanje tipa Jv-m-v, ki praviloma razkriva sporocevalcevo jezikovno biografijo.

Pri drugem alternativnem vzorcu kodne izbire se odloci sporocevalec za rabo Jm, ceprav ne ve, ali je naslovnik lojalni govorec Jm, ali celo kljub temu, da ve, da naslovnik Jm ne zna. Ta vzorec je brez enega do stirih spodnjih dolocevalcev (naslovnikove lojalnosti do Jm in sporocevalceve informiranosti o njej ali celo naslovnikove jezikovne zmoznosti v Jm in sporocevalceve informiranosti o njej). Izbira jezika, ki ne uposteva naslovnikovih jezikovnih lastnosti (tj. izbira, ki ne le ni vec odvisna od danih priloznosti za rabo Jm, ampak priloznosti za rabo Jm ustvarja), je pri Slovencih na Trzaskem povsem izjemna in ni bila dokumentirana na raziskovalnem mikroobmocju. V konkretnih druzbenojezikovnih razmerah slovenske manjsine je taka kodna izbira tudi v nasprotju z Griceovo predpostavko o nacelu sodelovanja, ki se mu podrejajo udelezenci komunikacije, da bi ucinkovito vplivali na sogovornika. Sicer pa je opisani vzorec kodne izbire sam na sebi metakomunikacija: njegov cilj je namrec pripraviti sogovornika do tega, da bo (sam ali s pomocjo prevajalca) uposteval Jm kot jezik javnega sporocanja.

1.2 S standardiziranim opazovanjem govornega dogodka so bili izolirani tudi nadaljnji, hierarhicno nizji dolocevalci kodne izbire (pasivni udelezenci govornega dogodka, vsebina sporocila...) pri trzaskih Slovencih. Zdi se, da se ti dolocevalci ne razvrscajo vec v en sam, za raziskovano skupnost tipicen vzorec kodne izbire, ampak v razlicne vzorce, znacilne za razlicne lojalnostne in kompetencne tipe sporocevalcev.


Opuscanje slovenscine kot prakticni problem

Z ugotovljenimi vzorci kodne izbire se razlaga eden od mehanizmov opuscanja slovenskega jezika pri sporazumevanju med pripadniki slovenske manjsine --- govorci slovenscine na Trzaskem. Le-ti v javnih govornih polozajih praviloma (torej tudi pri notranjem sporazumevanju) uporabljajo italijanscino, ker slovenscina nima dostopa v splosno javno rabo.

Razpoznavno znamenje, da je Jm za javno rabo predviden, je opremljenost teritorija z javnimi pisnimi besedili tudi v Jm. Glede na empiricne ugotovitve je mogoce pricakovati, da bi tudi slovensko javno pisno sporocanje v trzaski soseski:

1. vplivalo na custveni in spoznavni odnos prebivalcev obmocja --- tako Slovencev kot Italijanov --- do slovenscine: Italijane bi informiralo o sonavzocnosti Slovencev na ozemlju (ta informiranost je pogoj za jezikovno strpnost), Slovencem pa bi omogocalo dozivljanje slovenscine kot legitimnega javnega koda, kar je pogoj za jezikovno lojalnost;

2. Lojalnim govorcem slovenscine bi oznacevalo priloznosti za rabo slovenscine in bi dokoncno odlocalo o njihovi kodni izbiri v danem govornem polozaju;

3. tako Italijanom kot Slovencem bi bilo sredstvo za spontano ucenje slovenscine iz okolja.





Izbrana literatura

Bales, R. 1950, Interaction process analysis. Cambridge, Mass.

Bratina, D. 1986, Bilinguisme et dualisme linguistique dans des contextes ethniquement mixtes. V: Devetak idr. (ur.), Education in multicultural societies. Razprave in gradivo 18, 360-363. INV Ljubljana.

Brown, P. Fraser, C. 1979, Speech as a marker of situation. V: Scherer & Giles (ur.), Social markers of speech, 33-62.

Ervin-Tripp, S. 1964, An analysis of the interaction of language, topic, and listener. V: Hymes (ur.), Language in culture and society, 86-102. New York.

Ervin-Tripp, S. 1972, On sociolinguistic rules: Alternation and co-occurence. V: Gumpez, J. & Hymes, D. (ur.), Directions in sociolinguistics. New York.

Fishman, J. A. 1964, Language maintenance and language shift as a field of inquiry. Linguistics 6, 33-69.

Fishman, J. A. 1969, Bilingualism in the Barrio. Modern Language Journal 53, 151-85, 227-58.

Fishman, J. A. 1971, Sociolinguistics: A brief introduction. Rowley, Mass.

Fishman, J. A. 1972, Domains and the relationships between micro- and macro- sociolinguistics. V: Gumperz & Hymes (ur.), Directions in sociolinguistics. New York.

Francescsato, G. 1981, Il bilingue isolato. Minerva italica.

Grice, H. P. 1975, Logic and conversation. V: Cole P. & Morgan J. (ur.), Syntax and semantics: Speech acts, 41-58. Academic Press.

Gumperz, J. J. & Blom, J. P. 1972, Social meaning in linguistic structure: Code switching in Norway. V: Gumperz & Hymes, Directions in sociolinguistics. New York.

Hymes, D. 1972, Models of the interaction of language and social life. V: Gumperz & Hymes (ur.), Directions in sociolinguistics. New York.

Kaucic-Basa M. Sporazumevanje v slovenski delovni organizaciji v Trstu. Sarajevo, Zveza slavisticnih drustev Jugoslavije, 1985.

Kaucic-Basa M. 1990, Govorno dejanje kot instrument pri razlagi kodnega preklopa. V: Razprave in gradivo 23, 155-158. Ljubljana, INV.

Kaucic-Basa M. 1991, Slovenscina kot jezik soseske v Trstu. Ljubljana, Filozofska fakulteta.

Pogorelec B. 1983, Slovenscina v javnosti. Posvetovanje o slovenskem jeziku, Portoroz 1979. Ljubljana, RK SZDL Slovenje & SD Slovenje.

Pogorelec, B. 1990, Sociolingvisticni problemi slovenske etnicne skupnosti v Italiji. Aspetti metodologici e teorici nello studio del plurilinguismo nei territori dell'Alpe Adria, 179-193. Udine.

Scotton, C. M. 1976, Strategies of neutrality: language choice in uncertain situations. Lanquage 52, 919-941.

Scotton, C. M. 1983, The negotiation of identities in conversation: a theory of markedness and code choice. International Journal of the Sociology of Language 44, 155-136.

Toporisic, J. 1976, Slovenska slovnica. Obzorja Maribor.






Opombe


*
Besedilo je daljsi povzetek angleskega referata, predstavljenega v posterski sekciji na 2. Mednarodni konferenci o ohranjanju in izgubi manjsinskih jezikov, ki je bila od 1. do 4. septembra 1992 v Noordwijkerhoutu na Nizozemskem.
Referat se nanasa na del raziskave, ki jo je avtorica izvedla kot nova raziskovalka na Oddelku za slovanske jezike in knjizevnosti v Ljubljani (Majda Kaucic-Basa, 1991, Slovenscina kot jezik soseske v Trstu. Magistrsko delo, mentorica prof. dr. Breda Pogorelec). Raziskava je uvrscena tudi v program Slovenskega raziskovalnega instituta v Trstu.

1
Prim. M. Kaucic-Basa, 1991, 21-30.

2
Pojmovna opozicija javno-zasebno izhaja iz slovenske sociolingvisticne tradicije (prim. B. Pogorelec (1983) in druga dela) in se smiselno pokriva z opozicijo poslovno-osebno (transactional-personal), kot jo rabi Gumperz (1964, 1972). Javno sporocanje je mogoce samo v javnem govornem polozaju.

3
Pojem soseska je uvedel J. Fishman (1969); definira ga kot eno od petih institucionaliziranih podrocij jezikovne rabe (ostala stiri so druzina, delo, prijatelji, religija). V poznejsih delih je avtor nadomestil sosesko s prijatelji in tako zajel le tisti del soseske, ki je povezan z zasebno komunikacijo. V tem clanku se termin soseska nanasa na geografsko zamejeno podrocje jezikovne komunikacije med obcani/uporabniki in javnimi ustanovami.









 BBert grafika