Stane Suhadolnik
(20. 11. 1919 - 10. 8. 1992)

Stane Suhadolnik se je rodil v Borovnici, toda za nas je bil doma z Verda. Bil je gojenec Skofovih zavodov v Sentvidu, kjer je leta 1939 maturiral. V gimnaziji in se nekaj let kot student je tudi pesnikoval, vendar sta ga njegova ucitelja Breznik in Solar (na univerzi tudi Ramovs) s svojim delom in zgledom usmerila v svet slovenistike, ki ji je ostal zvest do konca.

Zaradi vojne je moral studij po treh letih prekiniti, tako da je diplomiral sele 1946, ko je ze leto dni pouceval na nizji gimnaziji v Kamniku. Takrat sta ga Fran Ramovs in Jakob Solar tudi ze povabila k sodelovanju v pripravi gradiva za Slovar slovenskega knjiznega jezika. Vendar je trajalo se vec kot desetletje, da se je temu delu lahko v celoti posvetil. Pouceval je tri leta na gimnaziji v Celju in osem let na slovenski in italijanski gimnaziji v Kopru. V tem casu je zacel zbirati slovensko pomorsko izrazje, ki je bilo pozneje vkljuceno v slovarsko kartoteko Instituta za slovenski jezik SAZU; ukvarjal se je tudi z jezikovnim in etnoloskim raziskovanjem slovenske Istre. O vprasanjih kulture slovenskega izrazanja je objavljal prispevke v Slovenskem Jadranu (1952) in v Istrskem tedniku; s svojimi jezikovnimi komentarji je sodeloval pri vec izdajah zalozbe Lipa v Kopru.

Sistematicno se je Suhadolnik lotil slovenskega knjiznega slovaropisja leta 1959, ko je dobil stalno mesto na Institutu za slovenski jezik SAZU; tu je bil asistent, visji strokovni sodelavec in od leta 1975 svetnik. Kot clan in tajnik glavnega uredniskega odbora SSKJ je od upokojitve 1982 skrbel za usklajeno delovanje vseh faz in postopkov pri nastajanju slovarja, za uvajanje in usposabljanje novih redaktorskih moci; pri slovarju je delal tudi v zadnjem desetletju, ko so postale njegove leksikografske izkusnje po smrti Antona Bajca in Jakoba Riglerja se posebno dragocene (prim. F. Jakopin, Sklepna beseda, SSKJ 5, 1991, str. 1053-1055).

V zvezi s pripravami poskusnega snopica SSKJ in redakcijo prve knjige (1970) je Stane Suhadolnik objavil v Jeziku in slovstvu (in drugod) vec prispevkov, ki razkrivajo nacela in metode slovenskega knjiznega slovaropisja. V soavtorstvu z Marijo Janezic je izsla njegova temeljita obravnava Plasti in pogostnost leksike (JiS 1962/63); v Sodobnosti (1963) je pisal bolj splosno o problemih slovenske leksikografije, medtem ko je v JiS 1966, 1968 ze konkretneje predstavil zasnovo SSKJ (Akademijin slovar slovenskega knjiznega jezika, Koncept novega slovarja slovenskega knjiznega jezika) in je ob izidu SSKJ 1 (1970) predaval na VI. poletnem seminarju SJLK o temi Besedni zaklad slovenskega knjiznega jezika.

Ceprav je Stane Suhadolnik najvecji del svojih leksikografskih prizadevanj in obsezne vednosti o slovenskem jeziku vtkal v SSKJ 1-5, se je s svojimi prispevki vidno uveljavil tudi na stevilnih drugih podrocjih, ki obravnavajo slovensko besedisce, njegovo podobo v posameznih obdobjih, strokah in leposlovnih delih, ali njegovo slovarsko obdelavo. Tako je mogoce nasteti vsaj se deset bolj ali manj samostojnih jeziko(slo)vnih obmocij, kjer bo ostala pomembna sled njegovih posegov: besedisce Presernovega obdobja, zgodovina slovenskega slovaropisja, slovenska terminologija, prakticno krajevno imenoslovje, analiza besedisca v leposlovnih delih, Slovenski pravopis, Enciklopedija Slovenije, Slovenski biografski leksikon, redakcijsko sodelovanje pri Slovarju stare knjizne prekmurscine in pri Kastelec-Vorencevem slovarju.

Verjetno ni na Slovenskem nobene tako vsestransko zamisljene, premisljene in do vseh nadrobnosti izdelane in urejene kartoteke kot je Suhadolnikova o Presernovem jeziku (hrani jo Institut za slovenski jezik Frana Ramovsa ZRC SAZU), na podlagi katere je mogoce sestaviti Presernov slovar. Kot neobdelano izpisano besedisce je iz nje leta 1985 izdal Gradivo za Presernov slovar, medtem ko je v Obdobjih 8, 1988, 325-336, kartoteko predstavil in nakazal pot za njeno uporabo; vse to bo zdaj, ko avtorja vec ni, ostalo trdna opora in napotek za nove pisce slovarja.

V neposrednem stiku z besediscem Presernove dobe je tudi Suhadolnikova razprava Kopitarjeva (dopisovalna) slovenscina (SR 29, 1981, 171-186), v kateri je zbral zajetno kolicino Kopitarjevega slovenskega besedja (in povedi), raztresenega po njegovih latinskih in nemskih besedilih. Veliko novih jezikovnih podatkov in primerjav glede ugotavljanja Smoletovih sodelavcev je nanizal v razpravi Linhartov Maticek v izdaji 1840 (Obdobja 2, 1981, 475-489); ker gre tudi za prvo slovensko knjigo v gajici (pol naklade) je seveda zanimiva tudi obravnava razmerja med tradicionalno bohoricico in novo pisavo. Tudi prispevek Levstikov odnos do Presernovega jezika in njegovi posegi vanj, zlasti ob Klasju (Levstikov zbornik, 1982, 105-118), spada se v ta sklop.

Vzporedno z resevanjem sodobnih slovaropisnih vprasanj se je Stane Suhadolnik ukvarjal tudi z razclenjevanjem dosezkov starejsega slovenskega slovarstva. Omeniti je treba clanek Cigaletov besednjak (JiS 1959/60, 225, 230), v katerem govori o virih zanj (V. Vodnik in drugi) in o zgodovini nastanka, prispevek o Pletersnikovem slovarju v Enciklopediji Jugoslavije (6, 1965, 515) in se posebej temeljito studijo o Glonarjevem slovarju 1936 (Obdobja 5, 505-517), ki je prvi slovenski enojezicni slovar in pomeni kljub improviziranosti in nesistematicnosti precejsnjo novost v slovenskem slovaropisju; in Suhadolnik mu je izkazal vso naklonjenost in mu nastetih pomanjkljivosti ni prehudo zameril.

Obmocje slovenskega strokovnega in znanstvenega izrazja je bilo Suhadolniku vedno blizu, saj spada clanek o pomorskem izrazoslovju v Slovenskem Jadranu med prve njegove objave. Bil je cenjen leksikografski svetovalec v vec terminoloskih komisijah, o delezu jezikovnih strokovnjakov pri terminoloskih slovarjih pa je razpravljal v prispevku Sodelovanje slovenskih jezikoslovcev pri zacetkih sodobne zdravstvene terminologije, zlasti ob Mirku Cernicu (Medicinski razgledi, 23, 1984, supl. 8, 773-779). Precejsnjo terminolosko ledino je moral Suhadolnik (skupaj s T. Koroscem) orati pri sestavljanju Vojaskega slovarja (1977).

Svoje leksikografske izkusnje je Suhadolnik uveljavil tudi pri zapisovanju krajevnih imen, najprej kot svetovalec pri Krajevnem leksikonu Slovenije, 1-4 (Roman Savnik - 1968-1980) in pozneje kot soavtor prirocnika Slovenska krajevna imena (CZ, 1985).

Kot z besediscem Presernovega obdobja se je Stane Suhadolnik s posebno ljubeznijo ukvarjal tudi z vlogo besede v Cankarjevih in Tavcarjevih delih. Tako je v svoji studiji Beseda sonce v Cankarjevih delih (Obdobja 4/2, 1983, 223-242) ugotovil, da je sonce kljucni leksem pri Cankarju, da nastopa v njegovem delu kar 1500-krat, ali povprecno na vsaki peti strani njegovih zbranih besedil. Raziskal je sintagmatsko in sirse skladenjsko okolje sonca, njegovo vlogo kot stilnega sredstva in razvrstil tipe Cankarjevega leposlovja glede na pogostnost rabe besede sonce. Drugacnemu cilju se je hotel priblizati v nekaj let starejsem prispevku Frekvencna analiza besedisca v Tavcarjevi povesti Cvetje v jeseni (SR 22, 1974, 31-40).

Od leta 1973, ko je postal clan pravopisne komisije pri SAZU, se je Suhadolnik neprenehoma ukvarjal tudi z vprasanji slovenskega pravopisja in pravorecja. Po znanih homatijah, ki so se po letu 1975 spletle okrog Nacrta pravil za novi slovenski pravopis (prim. gradivo, ki sta ga v tej zvezi v SR 1977 in 1978 objavila J. Rigler in J. Toporisic), je z umirjeno preudarnostjo pripomogel, da je prislo leta 1981 do objave Nacrta (uredili so ga J. Rigler, S. Suhadolnik in J. Toporisic) in javne razprave o njem. Tvorno je od leta 1982-1989 sodeloval tudi v novi pravopisni komisiji, ki je na podlagi pripomb javne obravnave predelala Nacrt in ga izdala kot Slovenski pravopis 1 - Pravila (1990); do prvih dni julija letos je sodeloval pri izdelavi slovarskega dela SP. Da ga je slovenski pravopis privlacil tudi sirse in v zgodovini, je dokazal v svojem izbrusenem in z obilico novih podatkov podprtem spisu Utrditev in uzakonitev Slovenskega pravopisa leta 1937 (Obdobja 7, 1987, 499-506); tu je orisal razpolozenje slovenisticne strokovne javnosti (v kritikah) po izidu Breznik-Ramovsevega SP 1935 in vlogo Solarjevega posega v to dogajanje ter spremembe, ki so bile vpeljane v �malo� izdajo SP 1937.

Po kriticnih pripombah glede jezika in ureditve geselskih clankov v poskusnem snopicu in zlasti v prvi knjigi Enciklopedije Slovenije (1987) je urednistvo naslo za to podrocje na Slovenskem gotovo najbolj usposobljenega strokovnjaka (ki ga je to delo tudi pritegnilo) --- Staneta Suhadolnika. Ze v naslednji knjigi je bilo mogoce prepoznati blagodejen vpliv njegove sistematike, jezikovnega znanja in enciklopedijske stilistike; se pomembneje pa je, da se je njegova poklicna in delovna odgovornost samodejno prenesla na sodelavce ES. Za ES je tudi sam obdelal precej iztocnic; in usoda je hotela, da je bil njegov zadnji clanek prav LEKSIKOGRAFIJA, ki ji je podaril svoje intelektualno zivljenje.

Manj znano je, da je Suhadolnikov delez tudi pri Slovenskem biografskem leksikonu velik in pomemben. V zadnjih stirih zvezkih je obdelal enajst osebnosti iz slovenske kulturne preteklosti, od katerih se je vecina ukvarjala tudi s slovaropisjem ali vsaj z zbiranjem slovenskega besedja. Poudariti je treba, da je Suhadolnik napisal skoraj vse te clanke na osnovi novega rokopisnega gradiva in da bi zdruzeni sestavljali lep mozaik o slovenskem slovaropisnem izrocilu. Gre za tale imena (po abecedi): Ivan Tominec, France Tomsic, Franc Verbinc, Gregor Vorenc, Anton Wolf, Matevz Wolf, Mihael Zagajsek, Janez Zalokar, Josip Zidar, Jakob Zupan, Tomo Zupan.

Na koncu ne gre prezreti Suhadolnikovega dela pri slovenskih zgodovinskih slovarjih. Ko je Vilko Novak pripravljal za izdajo poskusni snopic Slovarja stare knjizne prekmurscine (1988), so bile Suhadolnikove redakcijske izkusnje dragocene tudi tu, saj je slo v marsicem za cisto nove prijeme enojezicnega, vendar glede na osrednjo knjizno slovenscino diferencialnega zgodovinskega slovarja. Se vec svojega znanja in casa je Suhadolnik naklonil Kastelec-Vorencevemu Latinsko-slovenskemu slovarju, ki ga je pred vec kot desetimi leti obrnil Joze Stabej, tako da zdaj izhaja iz slovenskih iztocnic. Zelo obsezen rokopis (1600) strani ni bil dokoncan; pri dopolnjevanju in zapletenem redakcijskem usklajevanju je bilo Suhadolnikovo pero nenadomestljivo: in odloziti ga je moral, ne da bi docakal izid tega pomembnega slovarja.